Na dvorišču galerije Škuc se je v četrtek v poznih popoldanskih urah zbrala raznolika množica ljudi. V središču pozornosti je bilo tretje nadaljevanje Kabineta, ki manj kot leto dni deluje v režiji »Društva za domače raziskave«. Tokrat je kuratorsko palico prevzel Jani Pirnat, eden od treh ustanoviteljev omenjenega društva.

»Društvo za domače raziskave« beleži, zbira, dokumentira in končno tudi predstavlja različne domače pojave. Dejavnost v veliki meri izhaja iz delovanja Alenke Pirman, ki se je v preteklosti že nekajkrat podala v vode zbiranja, dokumentiranja ter arhiviranja na najrazličnejših področjih. Spomnimo se njenega zloglasnega slovarja nemških tujk v slovenskem jeziku, imenovanega po prvi slovnici Adama Bohoriča »Arctice Horulae«, z malce drugačnim pristopom je bil ustvarjen projekt »Primer«, temelječ na dokumentaciji Policijskega muzeja. Trenutno je še vedno aktualen frazeološki slovar »Razvezani jeziki«, ki zbira različne knjižne ali slengovske stalne besedne zveze oziroma fraze v slovenskem jeziku, projekt pa je s pomočjo medmrežja zastavljen popolnoma interaktivno. Slovar oblikujejo obiskovalci strani, medtem ko je pobudnica, Alenka Pirman, zgolj urednica.

Kabinet, ki deluje kot prizidek galerije Škuc, je bil postavljen lanskega leta kot premični razstavni laboratorij, ki se vzoruje pri zgodovinskih kabinetih čudes, kjer so veljaki v izključni družbi svojih kontemplirali. Za razliko od renesančnih kabinetov pa je sodobni ljubljanski odprt za vso javnost. Če so na prvih dveh predstavitvah razstavljali člani društva, je tokrat prišel čas za gosta, ki ga ljubljansko občinstvo dosedaj večnoma ni poznalo.

Nani Poljanec in njegov tako imenovani ljudski muzej rezidirata v Rogaški Slatini, priča smo bili njegovemu prvemu tovrstnemu izletu v prestolnico. Nani Poljanec, širši javnosti poznan kot lik Don Corleoneja v oddaji Hri-bar na nacionalni televiziji, je vsestranski ustvarjalec v eni osebi. Dejaven je v polju fotografije, poezije, modnega oblikovanja, novinarstva, igre, kulinarike in seveda zbirateljstva. Prav slednje je aktualno v lopi pri Škucu.

Na otvoritvi je avtor pripravil kratek humorni program, dopolnjen s kulinaričnimi dobrotami lokalnega okolja. Kabinet je bil tega dne pretesen za vse obiskovalce, ki smo se prav po polžje pomikali ob razstavljenih vsebinah. Majhen prostor laboratorija je bil napolnjen z najrazličnejšimi predmeti, ki jih je avtor zbiral ali ustvaril v toku svojega plodnega življenja. Nani Poljanec je dejansko pripeljal svoje bivanjsko okolje na drugo lokacijo ter sam postavil in uredil povsem nov ambient.

Priča smo mnogim starinam, ki v tržnem smislu nimajo velike vrednosti, zato pa so simbolično povezane s svojim lastnikom. Tako opeka z oznako RS prihaja iz dimnika porušene tovarne v Rogaški Slatini, škatle za kekse so kot oddaljeni spomin na naše prababice, zbirka ročnih ur pa predstavlja spreminjajoče se trende skozi različna obdobja. Na ogled so tudi fotografije avtorjevih prednikov in sovaščanov, razglednice domačega kraja, prav tako pa tudi sodobne fotografske stvaritve tega ljudskega umetnika. V premičnem muzeju najdemo tudi mini oltarček z vso pripadajočo opremo ter delovno mizo Nanija s pisalnim strojem iz šestdesetih let.

Vsak razstavljeni predmet nosi svojo zgodbo, zato nam pri tem priskočil kdo drug kot Nani Poljanec.

Izjava: minidisk tracki 12/13/14/15 (spusti neprekinjeno, skupaj 02:04 min.)

Podlaga: CDYU 1628, A/12; Katalena, Dajte, dajte (04:14)

Kabinet s svojo vsebino postaja celostna umetnina, h kateri spadajo tudi skrbno izbrana glasba ter prisotnost avtorja, poleg pa lahko mirne duše uvrstimo tudi vonj ambienta, značilno nasičenega z vonjem po preteklosti. Preteklost pa se mnogokrat meša s sodobnostjo. Tako starejša motivika s sodobnim komentarjem dobi povsem drugačno vrednost, zgodovinske fotografije se učikovito doponjujejo z novimi. Muzeja torej ne moremo gledati kot nekakšno starinarnico ali ropotarnico, saj so artefakti nnogokrat pospremljeni z aktualnostjo današnjega časa.

Presenetljivo je zanimanje javnosti, ki je na takšnem dogodku niti ne bi pričakovali, saj smo postopali predvsem v družbi ključnih akterjev domače sodobne umetnosti. Morda bolj kot kdajkoli prej, je bil v tem primeru očiten pomen kuratorja. Nani Poljanec v organizaciji koga drugega ne bi doživel niti pibližno podobne publicitete in še manj enake publike. Nani Poljanec je namreč z nastopom v okolici Škuca postal pravi pravcati sodobni ustvarjalec.

Društvo za domače raziskave torej širi polje sodobnosti na mnoga področja, prav tako briše vseskozi prisotno in dokaj striktno mejo visoke in ljudske umetnosti oziroma karikirano umetnostne zgodovine in etnologije. Nani Poljanec je samouk, oddaljen od žarišča domačega umetnostnega in muzejskega dogajanja, vseeno pa preveč dragocen ustvarjalec, da bi ga mogli spregledati. In vsekakor ni edini. Prav zato bo kabinet kakor tudi mi po dvotedenskem gostovanju nestrpno čakal novega gosta.