Za primer gradnje spolne identitete preko digitalnih dnevnikov si bomo pogledali erotične umetniške fotografije Natashe Merritt. Merrittova pri fotografiranju uporablja koncept ogledala in tehniko iztegnjene roke, kot tudi fotografiranje drugih, kar ji omogoča identifikacijo in samo-opazovanje. Nadalje bo razmišljanje o meji med narcizmom in homoseksualnostjo, saj je večina njenih modelov ženskega spola, čeprav pri njenih fotografijah ne gre za homoseksualen vzgib, temveč zgolj za narcistično identifikacijo.

Natacha Merritt je izbrala svoj medij, preko katerega se opazuje, analizira in (re)konstruira. Njen medij je fotografija, ki ji to omogoča ter se gradi preko vizualnega pogleda. Gre za erotične fotografije same sebe, svojega partnerja ter drugih žensk in moških. Skozi razvoj seksualne identitete, bom zagovarjala tezo, da pri erotičnih fotografijah Merrittove ne gre za umetnost v prvotnem pomenu, temveč za samo-analizo njenega seksualnega življenja, ki potrebuje svoj pogled ter pogled drugega. Umetniška prvina njenih fotografij je šele drugotnega pomena.

Najprej pa si na kratko orišimo vprašanje gradnje spolne identitete. To je proces, ki lahko poteka celo življenje, saj se vedno znajdemo v novih situacijah, v katerih se gradimo, bodisi zavedno, bodisi ti procesi potekajo nezavedno. Po Freudu je ključnega pomena za proces identifikacije faza latence, kjer otrok razrešuje ojdipov kompleks. V tej fazi se gradi tudi Nad-jaz, ki nenehno vzpostavlja identifikacijo samega sebe ter kontrolira Jaz in Ono. Faze razvoja so pri deklicah in dečkih bolj ali manj enake - preko oralne, analne in genitalne faze, razlike se pojavijo v le falični fazi, ko dekle spozna, da nasprotno od dečkov, nima penisa. Na tem mestu se pojavi faza kastracije. Freud najprej razdela zaton ojdipovega kompleksa pri dečkih, nato je v letih od 1900 do 1920 predpostavil, da gre tudi pri deklicah za ojdipske želje, ki naj bi bile vzporedne tistim pri dečkih. V eseju Zaton ojdipovega kompleksa pa je Freud prvič poudaril različen potek razvoja pri dečkih in deklicah.

Pri deklicah poteka falična faza nekoliko drugače. Pred odkritjem bistvene razlike v razvoju genitalij med dečki in deklicami, deklice enačijo svoj spolni organ, klitoris, z dečkovim penisom. Ko odkrijejo razliko med svojim penisom in njihovim klitorisom, deklice praviloma razvijejo občutek manjvrednosti. Pri nekaterih deklicah se takoj zatem pojavi upanje, da jim bo penis vendarle še zrasel, kar Freud imenuje kompleks moškosti. Večina deklic pa sprejme »kastracijo« kot dejstvo in ne razvijejo kastracijskega kompleksa. Kompleks moškosti po njegovem lahko zaide v manifestno homoseksualno objektno izbiro. Toda kompleks moškosti v svoji nemoči odpovedati se fantazmi posedovanja penisa, lahko razumemo kot eno od oblik »narcističnega« protesta. Pri takih ženskah se zanikanje manjka želenega objekta odvija prek identifikacije z očetom, nosilcem falosa.

Lacan je konstrukcijo subjekta prav tako postavil v teorijo nezavednega. Izpostavil je dva momenta, v katerima subjekt najde mesto v procesu označevanja in sicer; ogledalo in kastracijski kompleks. Ko se otrok pogleda v ogledalo je zanj prvi trenutek, ko dobi sliko o sebi, ločeno od nagonov. S tem ko se gleda, sam sebe ocenjuje, označuje. To je Lacan imenoval imaginarno fiksiranje Jaza. Originalna identifikacija Jaza z inverzno in popolno celoto drugega, je baza za kasnejše identifikacije. Ni samo ogledalo, ki daje refleksijo samega sebe, temveč se s tem začne graditi tudi identiteta, čeprav imaginarna. Osnova za gradnjo identitete pred pogledom v ogledalo je bila pred tem mati, toda mati otroku ne zrcali samega sebe, temveč mu podobo zagotavlja. V tej fazi narcistična konstrukcija Jaza ustvari model za identifikacijo.

Druga faza po Lacanu je prenehanje odvisnosti od matere kot izvora zadovoljevanja potreb, ki ga je že Freud poimenoval kastracijski kompleks in predstavlja osnovno tezo Freudove rekonstrukcije nezavednega. Kastracijski kompleks narekuje razvoj seksualnosti moških in žensk. Že Freud je bil mnenja, da kastracijski kompleks zavira in omejuje moškost ter vzpodbuja ženskost. Torej je kakstracijski kompleks ključen pri razvoj razlike med moškostjo in ženskostjo. Kastracijski kompleks ima funkcijo uravnavanja razvoja in s tem umestitev pozicije nezavednega v subjekt, brez katerega se ta ne bi mogel identificirati z idealnim tipom svojega spola. Otrok ob odkritju kastracije zavzame pozicijo označevanja s pomočjo lastnega vključevanja v simbolični in kulturni red. Za Lacana je falus označitelj želje in dečke postavlja v funkcijo subjekta ter nasprotno deklice v funkcijo objekta.

Juliet Mitchell razlaga posledice nevrotične nerazrešitve kastracijskega kompleksa s posledicami, ki se kažejo v ekstremni feminilnosti, kot je želja žensk, da bodo oboževane kot lepotice in hkrati, da bodo imele moč zavrniti moške. Ena izmed posledic je po Mitchellovi tudi pretiravanje v ženski seksualni vlogi sprejemanja, ki postavlja moške v pozicijo čakanja na vse možne trenutke in priložnosti, da prevzame aktivno vlogo. Kastracijski kompleks se lahko razreši na več načinov ali pa se potlači in se kasneje vrne v obliki različnih simptomov. Mitchellova izpostavi ključen koncept odsotnosti penisa, ki se substituitivno nadomesti s klitorisom.

Karen Horney pa se izogne kastracijskemu kompleksu in poudarja zavidanje penisa pri deklicah, saj si deklice želijo urinirati kot moški in jim to predstavlja moč in omnipotenco, zavidanje moškim, da lahko vidijo svoj organ in takojšnjo masturbacijo. Deklice s svojim skritim organom nimajo nič za pokazati. Horneyeva iz tega potegne sklep, da je kasneje v ženskah večja želja pokazati svoje telo, saj si že od otroštva želijo pokazati svoj manjkajoči penis. Dečki so že od vsega začetka v privilegirani prednosti pred deklicami, saj že samo dejstvo, da lahko urinirajo kjer hočejo, ne da bi se slačili nakazuje na to.

Pa se vrnimo k našemu že napovedanemu primeru. Natacha Merritt je rojena leta 1977 v San Franciscu, po treh mesecih študiranja prava je začela snemati erotične fotografije. Leta 2000 je svoje fotografije postavila na svojo spletno stran, v založbi Taschen izdala knjigo z naslovom Digital diaries. S postavitvijo svojih erotičnih fotografij na internetu je pridobila veliko sponzorjev in s tem več finančne svobode. Očitno je bila to njena želja, kot je verjetno želja vsakega umetnika. Z digitalnim dnevnikom je Merrittova v svoji smeri takoimenovane umetnosti erotične fotografije pridobila tudi kreativno kontrolo in lahko prikazala frontalno goloto, ki je v ameriških revijah in magazinih prepovedana.

Z digitalnimi dnevnikom na spletu in knjigo, ki je po izdaji postala »bestseller« se ji ni treba konfrontirati z uredniškimi politikami, niti nima nobene nadrejene osebe. Je samostojna umetnica. Njena internetna stran pa je narejena na tak način, da se obiskovalci lahko vpišejo oz. prijavijo kot člani in s tem prispevajo določeno vsoto denarja, ki jim za določen čas omogoča dostop do večjega spektra njenih fotografij. Merrittova ima preko interneta direktno povezavo in dobiva povratne informacije o svojem delu, s tem se ne opazuje le ona sama, temveč dopušča možnost, da jo opazujejo, analizirajo in (re)konstruirajo tudi drugi.

Merritova uporablja digitalno kamero namesto pisanja dnevnika, kar ji omogoča takojšnjo povratno informacijo in konfrontacijo s sabo. Fotoaparat uporablja v smislu podaljšanega očesa, ki skrivaj snema vaše opazovanje »spontanih« dogodkov, kot se je izrazila Cowardova v Ženski želji. Pri Merrittovi ne gre za »spontane« dogodke, temveč načrtno opazovanje in eksperimentiranje s svojo seksualnostjo. Poleg tega Merrittova enači svojo seksualno življenje s fotografiranjem in obratno, saj kot sama pravi: »Moje seksualne potrebe in potrebe po fotografiranju so enake.«

Skozi svoje podobe z gledalcem in sama s sabo deli vse zorne kote in poglede na njeno telo, njene fantazije, njene ljubimce, ljubimke, skratka njen erotični svet. Pri fotografiranju same sebe večinoma uporablja tehniko iztegnjene roke, kar ji omogoča, da dobi nov pogled na svoj svet, ki je pogled z druge strani na samo sebe, s tem fotoaparat resnično prevzame funkcijo podaljška njenega očesa. Kadar se ne fotografira s tehniko iztegnjene roke, uporabi zrcala, kar si po Lacanu lahko razlagamo kot pripomoček za gradnjo identitete in fiksiranje imaginarnega Jaza.

Njene fotografije lahko razdelimo v pet različnih sklopov. V prvi sklop uvrstimo pogled v vlogi subjekta, pri katerem je pomemben njen pogled v objektiv in njena iztegnjena roka, ki omogoča posnetek same sebe. S tem prevzame aktivno vlogo, saj fotografiranje omogoči dovoljeno gledanje. Pogled nam daje pravico do ocenjevanja in označevanja tistega, kar gledamo. Ženske niso subjekti pogleda, temveč objekti, a pri fotografiji se situacija obrne, saj je tudi ženskam dovoljeno gledanje, analiziranje in označevanje. Fotografija ženskam omogoča, resnično videnje drugega, je »ogledalo s spominom« in dopušča, da prevzamejo objektiven vidik sveta, ki pa je tudi subjektiven. Pri Merrittovi sta pomembna oba vidika, tako ta, da lahko vidi samo sebe in ta, kako jo vidijo drugi.

Pri prvem sklopu fotografij Merritova gleda direktno v objektiv, kar je močan simbol, ki nakazuje samo-opazovanje. S tem se postavi v vlogo subjekta, ki se opazuje in hkrati v vlogo objekta, ki v končni fazi, fotografiji, gleda v gledalca, ki je tako ona sama, kot drugi, ki jo opazujejo. Pogled je eden izmed načinov, ki izraža podrejenost in nadrejenost. Pogled je antropološki fenomen, okrog katerega se vse vrti, saj je subjekt, tisti ki gleda in objekt tisti, ki je gledan. S tem je pogled tudi spolno definiran, saj funkcijo subjekta zasedajo moški, ki opazujejo, ocenjujejo in označujejo, funkcija objekta pa pripada ženski, ki je opazovana, oboževana in označena. Merrittova pa s svojim delom izraža oboje, saj prevzema vlogo subjekta kot objekta, kot subjekt se opazuje in postavlja v vlogo objekta, ki je opazovan.

V drugi sklop uvrstimo fotografije, pri katerih je izrazit poudarek na ustih, ki izraža najintimnejšo žensko odprtino. Usta so tudi organ, kjer se nahajajo nekateri od najbolj intenzivnih občutkov. Cowardova izpostavi tudi zanimivo povezanost šminkanja ustnic z rdečo barvo s krvavitvijo iz vagine in s tem izpostavi usta kot spolni organ. Tudi po Freudu imajo usta seksualnen pomen, saj je oralna faza prva faza v seksualnem razvoju pri dečkih in deklicah. Usta so vsekakor močan seksualni motiv, ki ga na fotografijah uporablja tudi Merrittova. Fotografije iz tega sklopa so posnete tako, da so v objektiv ujeta usta brez oči, torej brez pogleda, fokus je na ustih. Usta v tem primeru močno simbolizirajo žensko kot objekt, saj ji je odvzeta funkcija pogleda.

V tretji sklop sodijo fotografije, kjer nastopa telo kot objekt, ki mu je prav tako odvzeta funkcija pogleda. Ta sklop se lahko loči na dve podskupini in sicer prvo, kjer Merrittova fotografira druge modele in drugo, kjer za motiv uporabi dve ženski, po večini je ena izmed njih ona sama. Pri pogledu na objekt so zelo jasni ženski motivi kot so dolgi lasje, prsa, korzet, kolena, noge, vidni pa so tudi moški motivi kot je cigaret, ki mu lahko pripišemo vlogo faličnega simbola. Ženske ponavadi nimajo usmerjenega pogleda v objektiv oz. njihove oči sploh niso zajete v fotografijo, s tem fotografirana ženska prevzame vlogo objekta, s katero se Merrittova identificira, kar je še bolj razvidno pri fotografijah iz druge podskupine, kjer se poleg modela na fotografiji pojavi tudi Merrittova sama. To lahko razberemo kot direktno identifikacijo same sebe z drugo žensko, saj pri teh fotografijah uporabi tehniko iztegnjene roke, kar nakazuje na samo-opazovanje, samo-analiziranje in samo-realizacijo. Druga ženska, ki je vlogi objekta, pa predstavlja model za identifikacijo. Pri tem pride do narcistične identifikacije, saj Merrittova v svojih delih predstavlja veliko število žensk, kar deluje kot ogledalo, v katerih se vidi Merrittova.

Pri četrtem sklopu Merrittova uporabi ogledalo kot sredstvo, da posname svojo podobo. Ogledalo odseva spolno identiteto, prav tako jo tudi fotografija. Pri tem gre za dvojno identiteto, saj lahko enačimo fotografijo z ogledalom, ker gre pri obeh za odslikavo podobe, bodisi v ogledalu, bodisi na fotografiji. Podoba v zrcalu in fotografska podoba sta središčni točki v organizaciji ženske želje. Torej gre pri fotoaparatu in ogledalu za enak princip, gre za samo-opazovanje in samo-analizo. Najznačilnejša fotografija, ki enači ogledalo in fotografijo ter jih povezuje z enakim principom pa je fotografija s tremi ženskami, od tega je ena Merrittova, dvema ogledaloma in enim fotoaparatom v rokah Merrittove. Vsaka od dveh žensk se opazuje v svojem ogledalu, Merrittova pa obe posname s fotoaparatom. Pri tem zopet poteče narcistična identifikacija in to kar z dvema ženskama.

Svoje podobe v ogledalu se tudi dotika in pri tem se vzpostavi vprašanje o realnem in imaginarnem. Lacan je poudarjal, da se pri otroku, ko se pogleda v ogledalu, je zanj prvi trenutek, ko dobi sliko o sebi, ki je ločena od nagonov. S tem, ko se gleda, sam sebe opazuje in označuje in to fazo je Lacan imenoval imaginarno fiksiranje Jaza. Freud je o tem govoril le nekoliko drugače; pri otroku se namreč pojavi imaginarna identifikacija realne enkratne slike, kar imenuje idealen Jaz, ki predstavlja projekcijo, s katero subjekt napačno identificira sebe. Torej, Merrittova pri tej sliki svoje podobe v ogledalu, ki se je dotika, preverja realnost oz. imaginarnost podobe.

Peti sklop fotografij Merrittove označuje falični simbol, ki se največkrat pojavi kot penis, bodisi naraven ali nadomestek zanj, na nekaterih fotografijah pa se pojavi v vlogi faličnega simbola tudi cigareta. Merrittova se pojavi v dveh vlogah, bodisi imitira posedovanje penisa, bodisi ga veže z vrvmi ali oblači v kose oblačil. Z imitacijo posedovanja penisa Merrittova nakazuje na prevzem moške vloge in prevzemanje funkcije subjekta. Njen pogled ni usmerjen v objektiv oz. je večinoma odsoten, saj so v okvir fotografije zajeta le usta, brez oči. Torej, objekt, ki bi rad postal subjekt.

Imitiranje posedovanja penisa se navezuje na Freudov pojem zavidanja penisa, v fazi razvoja, ko deklica razvije kompleks moškosti, ker v primerjavi z dečki opazi, da nima penisa. O drugi obliki faličnega simbola na fotografijah, na katerih Merrittova penis zveže, mu natika različne kose oblačil, lahko sklepamo, da gre za nezavedno željo po kastraciji moškega zaradi zavidanja penisa. Moškemu hoče odvzeti tisti del telesa, ki ga označuje za gospodarja, ki prevzema aktivno vlogo ter ga postavi v vlogo subjekta. Merrittova kot objekt očitno hoče postati subjekt in prevzeti aktivno vlogo v seksualnem življenju.

Če se ozremo na simboliko, ki se kaže v fotografijah Merrittove, lahko izpostavimo glavne značilnosti, okrog katerih se njene fotografije vrtijo in sicer; ogledalo, iztegnjena roka, druge ženske, vprašanje okoli subjekta in objekta ter falični simbol. Prej kot o homoseksualnih vzgibih oz. nagnjenih bi pri Merrittovi lahko sklepali o narcističnih vzgibih, saj je njen libido močno usmerjen proti njej sami in po večini je na mesto objekta postavljen njen lastni jaz. Freud tako namestitev libida imenuje narcizem. Če povzamemo, lahko rečemo, da gre pri Merrittovi tudi nekoliko za nameščanje libida, ki se potlačuje iz objektov in kopiči kot narcistični libido v Jazu in Merrittova tako ostane središče opazovanja. Gre torej za identifikacijo s seksualnimi podobami drugih žensk in ne za homoseksualno željo.

Pri erotičnih fotografijah Merrittove se moramo poleg vprašanja o homoseksualnosti in narcistični identiteti ustaviti tudi pri vprašanju subjekta in objekta. Simone de Beauvoir trdi, da vsaka zavest koncipira in se definira kot subjekt, ki nasprotuje ostalim zavestim, ki jih definira kot objekte. Subjektu je omogočena vsa svoboda gibanja in teži k temu, da bi presegel svobodo drugega, pri tem lahko drugega tudi zatre. Prav tako je ženska v vlogi drugega, do katerega se moški definira kot subjekt, toda ne v recipročnem smislu, ki bi lahko pomenil, da je prvotno obstajal kot objekt ženski, temveč zaradi psihološkega zatiranja žensk s strani moških. V žensko je zapisana moška drugost, prav tako kot je ženske poimenoval Lacan. Po njem so moški vse, kar obstaja, ženske pa ne-vse, torej tisto, kar ostane. Tudi Lacan je obstoj žensk opisal v razmerju do moških in ne kot samostojno skupino.

Beauvoir-jeva zagovarja tudi dejstvo, da ženska nastane zaradi moških potreb in da je jezik recipročnosti in enakosti brez pomena v svetu, ki je razdeljen na subjekte in objekte. Beavoir-jeva kritizira patriarhalno družbo, v kateri ženska postane podrejena moškemu zaradi napačnih socialnih faktorjev, ki v osnovi nakazujejo žensko podrejenost in moško nadrejenost. Pri tem se Beauvoir-jeva močno oklepa in poudarja vpliv družbe na nastanek spola in tudi očita Freudu, da je za svoj model raziskovanja človekovega seksualnega razvoja vzel ravno dečka, ki predstavlja moški del populacije. Ženska je torej družbeni konstrukt, kar zavrne vse Freudove teorije o nezavednem in njegovem vplivu na razvoj moškosti oz. ženskosti. Freud je takorekoč sprejel in poudarjal družbeno usodo, ki postavlja ženske v podrejen položaj in zagovarjal dejstvo, da je ženska, ki se patriarhalnemu sistemu ne more podrediti, nevrotična in jo je potrebno zdraviti. Tudi Betty Friedan je podala ostro kritiko Freudovega pogleda na ženske kot čudne, podrejene in vredne manj kot človeška vrsta. Friedanova poudarja, da Freud ženske vidi kot otroške igračke, ki obstajajo le, da zadovoljijo moške potrebe po ljubezni, jih ljubijo in strežejo njegovim potrebam. Freudov viktorijanski pogled na žensko podrejenost je po mnenju Friedanove negativno vplival na emancipacijo žensk ter jo skušal zatreti.

Zanimiva je tudi replika Eve Figes, ki Freudu očita pogledu na žensko, ki predstavlja simbolično kvadratno packo, ki bi rada zapolnila okroglo luknjo. Namesto, da bi povečali in spremenili obliko okrogle luknje skuša Freudova psihoanaliza po mnenju Figesove spremeniti obliko kvadrata in mu pristriči vse kote, da bi lahko zapolnil luknjo. Po njenem mnenju Freud ne predpisuje le ženske vloge v družbi, temveč celotno represivno družbo, ki preprečuje ženski, da bi postala človeško bitje. Psihoanaliza ne skuša opisati ženske, niti je ne predpisuje vloge, ki bi jo morala zavzeti, temveč skuša s psihološkega vidika razumeti, kako nastane ženskost.

Umetniško delo Merrittove lahko potemtakem razumemo tudi kot upor proti moški nadvladi, saj je očitno, da na svojih fotografijah skuša prevzeti vlogo subjekta, vsaj v seksualnem življenju. Če si podrobno pogledamo eno izmed fotografij, na kateri je fotografiran moški, ki mu penis prekriva glavo, lahko sklepamo o njeni (ne)naklonjenosti, do moške nadvlade. Fotografijo lahko interpretiramo kot njen pogled na moškega, ki mu pripiše zgolj seksualni nagon in željo po potešitvi. Ker na njenih erotičnih fotografijah nikjer ne pozirata dva moška hkrati, lahko sklenemo, da se bo moški potešil na ženski, ki bo zadostila njegovim potrebam. Merrittova se temu močno upre in sama ne predstavlja vloge podrejene ženske, nasprotno, moškega kastrira in sama prevzame vlogo subjekta.

Lahko trdimo, da ima Merrittova pomemben vpliv na emancipacijo ženske, saj vse smernice njenega dela težijo k osamosvojitvi. Že dejstvo, da se je osamosvojila in osvobodila izpod različnih uredniških politik v Ameriki, kjer je v magazinih, in revijah prepovedana vsaka frontalna golota ter to, da modeli, ki zanje pozirajo nimajo nobene kontrole nad svojimi fotografijami, nakazuje na njeno željo po emancipaciji. Pri fotografijah je tudi zelo jasno nakazana njena želja po vlogi subjekta v družbi in zmanjšanju moči moških, ki imajo v patriarhalni družbi apriori oblast. S tem ko se identificira z ostalimi ženskami, pa nakazuje svojo podobnost z drugimi ženskami in sebe nikakor ne postavlja v nadrejen položaj. Seveda je pomemben tudi podatek, da Merrittova nekatere ženske, ki jih portretira, pred tem z umetnimi seksualnimi pripomočki po moško zadovolji, toda to njeno dejanje ne aplicira na njeno osebno zadovoljitev in tudi ni ključnega pomena ter predmet tukajšnje razprave, saj s tem dejanjem ženske pripravi, da na fotografiji zares izpadejo kot objekti moške družbe.

Njeno delo je v tem pogledu antropološkega pomena, saj portretira patriarhalni družbeni sistem in nakazuje možne smernice za izhod iz le-tega in to je v njenih očeh prevzemanje moške vloge s strani žensk, emancipacija žensk izpod zakoreninjenih pojmov subjekt/objekt, aktivno/pasivno, moškost/ženskost, nadrejenost/podrejenost, pri katerih je ženska definirana iz moškega zornega kota ter mu s tem tudi podrejena. Na Merrittovo delo lahko torej gledamo tudi z vidika feminističnega prispevka, ki skuša obrniti polarizacijo pogleda na to, kaj je moškost in kaj je ženskost.