V današnji oddaji Divja jaga se selimo v Kranjsko goro in njeno okolico. Poleg dramatičnih zimskih bojev na Vitranski strmini so se ti kraji v kolektivno zavest Slovencev zasidrali predvsem po zaslugi radoživega Kekca, hudobnega Bedanca, ljudomrzne tete Pehte in krhkega Kosobrina – junakov, ki jih je v svojih povestih ovekovečil kranjskogorski mladinski pisatelj Josip Vandot. Manj znano je, da si teh zanimivih likov Vandot ni izmislil sam, temveč je uporabil junake, ki so že dolgo živeli v kranjskogorskih ljudskih pripovedkah. Spoznal jih je pri najpomembnejšem ljudskem pripovedovalcu iz Kranjske gore, Petru Jaklju – Smerinjekovu (1886-1979), ki smo ga v začetku današnje oddaje Divja jaga slišali v eni izmed neštetih epizod ljudske »epopeje« o Pehti v Črni wopi.

Smerinjekova je leta 1952 odkril slovenski etnolog Milko Matičetov, ki je v 50-ih in 60-ih letih tudi zapisal ali posnel velik del njegovega repertoarja. Kljub temu je bilo njegovo zanimivo življenje dokaj neraziskano vse do konca 90-ih, ko se mu je v svojem magistrskem delu posvetila Anja Štefan.

Peter Jakelj – Smerinjekov se je rodil leta 1886 v kmečki družini in je bil edini izmed trinajstih otrok, ki sta mu starša namenila šolanje na gimnaziji v Kranju. Mati si je želela, da bi postal duhovnik, kar pa Petru Jaklju ni dišalo in se je namesto tega izšolal za mizarja. Odprl je majhno delavnico v Kranjski gori in z njo preživljal ženo in svoja dva otroka. Poleg mizarjenja je zelo rad tudi risal in slikal. Igral je harmoniko in zabaval goste številnih svatb in veselic. V kranjskogorski amaterski gledališki skupini je bil zdaj igralec, zdaj režiser, prirejal in pisal je gledališke tekste, v svoji delavnici pa je izdeloval gledališko scenografijo.

Predvsem pa je bil zelo priljubljen kot pravljičar, predvsem med otroki. V njegovi delavnici se jih je stiskalo tudi po 20 hkrati in čakalo na Smerinjekove pravljice, ki so bile deloma ljudske (te je večinoma prevzel od svoje matere), deloma pa si jih je kar sproti izmišljeval. Včasih jih je vlekel kar po 14 dni, »ob večerih, po tri, štiri ure«. Ena teh »neskončnih« serijalk je bila tudi pripoved o Pehti v Črni wopi, domovanju ki si ga je uredila v votlini visoko v Vitrancu.

Po uvodnem prizoru s pojedino z zajcem, ki ga je Pehta spekla za Bedanca, Kosobrina, Lojzeka in Jerco, bomo poslušali še del v katerem bosta Krawžlova otroka nabirala maline. Medtem, ko bo Lojzek popazil na koze, bo Jerco ukradel zlobni mali Kosobrin. Pri Krawžlovih bo poskusil za ubogo dekle iztržiti iztržiti kakšno odškodnino, vendar mu nakana zaradi pomoči Pehte ne bo uspela. Krawžov ata bo hčerko srečno rešil, Kosobrina pa vrgel v arest. V Smerinjekovi pripovedi se karakterji glavnih likov precej razlikujejo od kasnejših Vandotovih predelav: Pehta je tu dobra žena, ki rada pomaga ljudem, Kosobrin je suhljati in umazani lopov, Krawlžlov Lojzek, ki se kasneje spremenil v Kekca, pa vsaj na tem mestu ne bo junak, okoli katerega bi se vrtelo vse kranjskogorsko življenje. Ni čudno, da Smerinjek z Vandoovimi izpeljavami njegovih pripovedi ni bil zadovoljen.

V oddaji ste poslušali glasbene inserte in dialoge iz filma Kekec (režija Jože Gale, glasba Marjan Kozina, 1951) ter Kekčevo pesem (glasba Bojan Adamič, besedilo Frane Milčinski Ježek).

Oddajo smo pripravili v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Spremno besedilo je napisal in oddajo zvočno opremil Peter Kus.