Sestrsko-bratski dvojec THE FIERY FURNACES smo spoznali pred tremi leti, ko sta za Rough Trade bolj po naključju izdala med številnimi kritiki odlično sprejeti prvenec "Gallowsbird's Bark". Iz Chicaga izhajajoča dvojčka, ki zadnjih pet let delujeta v New Yorku, so tedaj vrgli v koš moško-ženskih garažno-rockovskih ameriških duetov, kot sta THE WHITE STRIPES ali THE KILLS, po drugi strani pa med brooklynske novorockovske zasedbe. Resnici na ljubo gre v primeru MATTA in ELEANOR FRIEDBERGER za glasbeno precej drugačna prizadevanja, ki z omenjenimi nimajo prav dosti skupnega. (v celoti!) ..
Sestrsko-bratski dvojec THE FIERY FURNACES smo spoznali pred tremi leti, ko sta za Rough Trade bolj po naključju izdala med številnimi kritiki odlično sprejeti prvenec Gallowsbird's Bark. Iz Chicaga izhajajoča dvojčka, ki zadnjih pet let delujeta v New Yorku, so tedaj vrgli v koš moško-ženskih garažno-rockovskih ameriških duetov, kot sta THE WHITE STRIPES ali THE KILLS, po drugi strani pa med brooklynske novorockovske zasedbe. Resnici na ljubo gre v primeru MATTA in ELEANOR FRIEDBERGER za glasbeno precej drugačna prizadevanja, ki z omenjenimi nimajo prav dosti skupnega. Bolj kot garaža je za označevanje njune godbe primerna oznaka progresivni rock z dodatki. Zaradi muzike, utemeljene na sintetizatorjih in teatraličnosti, s pop vokalom in dostikrat pop melodičnostjo pa je dvojec posebnost tudi na živahni brooklynski sceni, skoncentrirani v Williamsburgu – med bendi, kot so LIARS, ONEIDA, YEAH YEAH YEAHS, RADIO 4, TV ON THE RADIO ali ANIMAL COLLECTIVE (če naštejemo le nekatere).
THE FIERY FURNACES se po treh albumih, ki sta jih naštancala v zadnjih treh letih – plošči Blueberry Boat, družinskem konceptualnem projektu z babico OLGO SARANTOS Rehearsing My Choir in zbirki b-strani singlov EP – vračata s temačnim, še vedno na prog-rocku utemeljenim izdelkom Bitter Tea, v katerega sta tako kot na predhodne vpletla prvine bluesa, novega vala, post-punka, elektronike in še česa. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je plošča, ki jo je v ZDA objavila bluesovska založba Fat Possum, v Britaniji pa njuna stara zaveznica Rough Trade, njun najpopolnejši izdelek do zdaj – četudi je treba hkrati pristaviti, da bi jo bilo nemara treba skrajšati za dva ali tri komade na račun razvlečenosti, v katero album zapade v zadnji tretjini. Ni namreč povsem jasno, zakaj sta na ploščo uvrščena dva remiksa komadov Benton Harbour Blues in Nevers alias Benton Harbour Blues Again, ki k celotnemu izdelku ne dodajata prav ničesar, kar bi ga zaokrožalo.
V čem torej slišimo slišimo napredek? Če se je do zdaj za THE FIERY FURNACES marsikdaj zdelo, da je njuno recikliranje žanrov in referenc iz pretekosti preveč očitno in retro ter premalo inventivno glede na požeto kritiško hvalo, sta tokrat naredila korak naprej z avtorsko samozavestno narejeno ploščo, v kateri so asociacije na zgodovino popularne in klasične glasbe sicer prisotne, a manj moteče.
Vajene nekoliko kliničnega, hladnega zvoka njunih dosedanjih plošč in pomanjkanja feelinga, zaradi katerih smo imeli pred THE FIERY FURNACES vedno nekoliko zadržkov, nas tokrat preseneti že uvod: s suicidovskim sintom in paranoidnim ELEANORINIM vokalom prežeta, temačna In My Little Thatched Hut daje slutiti, da sta se brat in sestra vendarle spustila s povodca. S številnimi menjavami ritmov in zvokov oplemenitena I'm In No Mood tovrstne obete še stopnjuje. V nadaljevanju pa v tem smislu izstopajo vsaj še kitarska, z nojzerskimi vložki in spremljevalni vokali podkrepljena Police Sweater Blood Vow in mračna, prav tako precej kitarska The Vietnamese Telephone Ministry z MATTOM in ELEANOR na vokalu.
V sedemdesetih minutah smo priča nenehnim zvočnim in ritmičnim obratom, sublimiranim besedilom, čembalističnim baročnim vložkom, nojzu, bluesovski kitari, nepogrešljivemu Moogu, našponanemu disko beatu, in kar nekaj čudovitim pop momentom. Plošča dokaj prepričljivo združuje omenjene prijeme v tekoč zvočni tok, ki le tu in tam zaide v težje dostopne predele, ter na ta način zadržuje pozornost poslušalca.
Kljub temu pa se plošča Bitter Tea – čeprav v manjši meri - sooča z enakim problemom kot predhodnic: od prvotne našponanosti in filinga, organskosti, če hočete, ob koncu ostane bolj malo; ostaja občutek, da ima album potencial, ki ga ne izkoristi v celoti. Glede na to, da v precejšnji meri temelji na računalniško generiranih zvokih, programiranju in izpiljeni produkciji, nas zato znova zanima, kako FIERY FURNACES zvenijo v živo, kot bend, kako prog-rockovske poeme delujejo, ko je osnovni dvojec okrepljen z bobnarjem BOBOM D'AMICOM in basistom JASONOM LOWENSTEINOM, in ko namesto prevladujočih klaviatur v ospredje stopijo MATTOVE kitare.
Izmed petnajstih komadov na albumu Bitter Tea jih bomo poslušali dobro polovico: In My Little Thatched Hut ~ I'm In No Mood ~ Black-Hearted Boy ~ Bitter Tea ~ Teach Me Sweetheart ~ The Vietnamese Telephone Ministry ~ Borneo in Benton Harbour Blues, tudi prvi singel z albuma.
Komentarji
komentiraj >>