Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Francosko malomeščansko swingerstvo (3235 bralcev)
Torek, 23. 5. 2006
Maja Krajnc



Klikni za veliko sliko: Vse se prične z vstopom v njegovo sliko – sliko slepega človeka. Prikrajšanost za vid ojača vse druge čute. In dotlej povsem mirno življenje bogatih meščanov z vstopom v sliko spontano in lahkotno zapluje v bolj razburkane tokove swingerstva. V filmu Slikati ali ljubiti se se Arnaud in Jean-Marie Larrieu - kot že tolikokrat doslej – ukvarjata z odnosi, le da tokrat malo bolj površno.


Brata Larrieu kot režiserja sodelujeta že od samega otroštva, ko sta skupaj posnela svoje prve osem- in šestnajst-milimetrske filme. Nato sta se nekaj časa s filmom ukvarjala vsak zase in se poskušala prebiti na državno filmsko šolo - FEMIS. V začetku devetdesetih sta se spet združila in posnela srednjemetražni dokumentarec Ce jour-là. Strokovno javnost sta navdušila s celovečernim prvencem Fin d'été, mednarodno občinstvo pa osvojila pred tremi leti z Un homme, un vrai, v katerem sta tudi zaigrala.

Njun tretji igrani celovečerec Peindre ou faire l'amour - Slikati ali ljubiti se se je pojavil tudi v tekmovalnem sporedu Cannskega festivala. Morda bi lahko malce poočitali Francozom protekcionizem pri izboru, oziroma favoriziranje domače filmske produkcije. Vendar pa film z zelo majhnim formatom nima prav veliko možnosti za kakšno resnejšo nagrado.

Režiserja in scenarista si v Slikati ali ljubiti se obenem postavljata banalno vprašanje: Kaj ostane, ko se konča poklicna pot in hči odpotuje? Če gre za bogat malomeščanski par, kot v našem primeru, je najbolje, da kupiš ogromno starodavno vilo tam nekje pod Alpami in se predajaš naravi.

Sklop prvih sekvenc je zaradi nasičenosti lepega, dišečega in prijetnega kar malce naporen za gledalčevo oko. Čudovita pokrajina, sonce, ki zahaja tam za vrhovi mogočnih gora, plesanje krošenj v lahnem vetriču. In seveda, da bo slika popolna: še obvezen kičast dialog v smislu »kaj meniš draga« in nato še odgovor drage, »da, ljubi«. Vsa ta idila, lepota, pravljičnost gledalcu delujejo že prav vsiljujoče, kot kakor oglas za počitnikovanje pod francoskimi Alpami.

Pa tudi glavnima junakoma lepota narave ne zadošča. Dinamiko filmu vdahne poigravanje avtorjev z intimo glavnih junakov. Slikarke in verjetno na silo upokojenega meteorologa ne prikažeta kot kompleksni osebnosti, tudi si ne zastavljata kompleksnih vprašanj. Zaplet, s katerim si protagonista popestrita vsakdan v idilični naravi, brata Larrieu speljeta dokaj spontano, lahkotno in z obilo ljubko humornih zapletov.

Malomeščane, katerih dnevni prostori se malodane dotikajo gora in gozdov, okarakterizirata z meščanskimi potezami, ki se rišejo pri preizkušanju meščanskih praks, konkretno v swingerstvu. Z intimo, ki se ustvari med dvema paroma, našima bogatašema in prav tako premožnima sosedoma, dobi življenje spet nov pomen, zapolni se prazen prostor, ki ga je za seboj pustila hči, povsem izgine brezpomenskost vsakdana, ko ti pred nogami ležijo travniki in mogočne gore, ti pa jih ne znaš zaužiti.

Da se spet vrnemo k swingerstvu: nekoliko smešna posebnost naših dveh junakov je, da bi najraje vsak par posvojila, si ga udomačila. Kot zanimiv lahko izpostavimo nekajsekundni prizor, ko platno preplavijo čista črna tema in šumi pokanja vejic, šelestenje listja, pospremljeni z glasovi junakov, ki nam razodevajo, da je roka zašla na prej zavarovano območje za tuj dotik.

Za posebnega film naredi lahkotnost, s katero režiserja zarisujeta zgodbo, in dopuščata junakom povsem spontano predajanje. Vzdušje ustvarja tudi glasbena kulisa, ki jo med drugim tvori vrsta šansonov. Piko na i pa postavi Demis Roussos s svojim komadom Nature Boy v končni špici, ki nekako povzame filmsko zgodbo. Senzualnost fotografije, po kateri slovita brata Larrieu, se sicer dotakne tudi njune zadnje stvaritve, vendar pa sta avtorja z odlično igralsko zasedbo obljubljala več.

Slikati ali ljubiti je v celoti povsem simpatičen film, k čemur še najbolj pripomorejo majhni situacijski humorni vložki. Če na oko zamižimo lahkotnosti in banalnosti tematike, ki bi jo lahko definirali kot krizo poznih srednjih let, je zgodba lepo izpeljana. Zaman pa bi v filmu iskali kakšne pomembnejše razsežnosti. Kot smo že omenili, gre za film bolj majhnega formata.

Humorni ljubkosti se je kljub majhnemu formatu prepustila Maja Krajnc.



Komentarji
komentiraj >>