Res je. Ogromno vode je že preteklo od takrat, ko so Fanfare Ciocalia po potrebi za nekaj sto mark ali celo za vstopnino nažigali po nemških punk klubih. Če se nočemo pri obravnavanju Gili Garabdi izgubiti v naivnem moraliziranju na temo, kako je omenjeni orkester pred petimi leti za bagatelno ceno brez vstopnine igral na Trnfestu, danes pa je zanimiv samo še za komercialne organizatorje, si moramo najprej še enkrat razčistiti pojme, kaj je to aktualna world music scena.

"….Če ste se že malce naveličali svoje zdrsane »predvojne« zbirke kaset in plošč romsko balkansko zvenečih pihalnih orkestrov, ste ob tejle brassofonski plošči, ki štrli daleč ven iz trenutnega balkanskega povprečja, v zadnje tričetrt ure zagotovo nekajkrat eksplodirali od evforije…."

S temi besedami sem avgusta 1998 zaključil Tolpo o prvencu Radio Pascani (Paškani) romunskih Fanfare Ciocarlia. Orkester ostaja od teh svojih zgodnjih časov, ko je s trubaškim hardcorom drvečih skladb v povprečni dolžini minute in pol zasvojil nekdanje punkerje po world music logih, pa vse do danes največji fenomen balkanske etno scene. V tem času smo morali zagreti ljubitelji balkanskih pihal pogoltniti absurdno dejstvo, da najuspešnejši orkester z balkansko romsko pleh muziko na globalnem world music tržišču ne prihaja iz osrčja Balkana, torej ne iz Strumice, Štipa, Kočanov, Vranja, Niša, Guče, Stare Gore ali vsaj Temišvara, ampak iz vasice Zece Prajini na severnovzhodnem koncu Romunije, nedaleč od meje z Moldovo, iz povsem neopazne blatne luknje ob železniški progi Bukarešta - Kijev.

Dejstvo je tudi, da fenomena Fanfare Ciocarlia ne bi bilo brez nekdanjih dveh ost-berlinerjev Henryja Ernsta in Helmuta Neumanna, ki sta postala orkestrova ekskluzivna managerja in producenta in se iz promoterjev izvajalcev rocka v opoziciji z večno luknjo v žepu pod etiketo firme Asphalt Tango razvila v spodobna glasbena poslovneža, ki sta se znala z večimi izvajalci (zadnji so srbski Kal) prebiti tudi v osrednji, najbolje prodajani tok industrije world music zabavnjaštva.

Prav tako ne smemo pomesti pod preprogo dejstva, da dosedanja kariera Fanfare Ciocarlia ni bila brez padcev in da je zadnja plošča tudi dolgo pričakovan test njihovega uspelega ali neuspelega obračuna s krizo tretje plošče. Hardcorovskem prvencu Radio Pascani, ki je izšel za berlinsko Piranho, je že leto kasneje, torej 1999 za isto založbo sledila Baro Biao, na kateri so Fanfare uspelo postregli z med svetovno etno publiko vedno dobro stoječo južnobalkansko godbo in njeno orientalno razgibanostjo in svobodo. Kljub temu, da glasbeniško v različnih čočekih seveda niso uspeli dohiteti lokalnih glasbenih mojstrov tega žanra, sta njihova producenta Henry in Helmut z mojstrsko obdelavo zvokov njihovih pihal, ki so pod njunimi rokami v studiu kar poletela, za sabo pustila takorekoč vse izdelke neposredne konkurence, saj so lokalne južnobalkanske eminence praviloma vse preveč obremenjene z lastno pomembnostjo in glasbeniškimi tehničnimi finesami in premalo z nizkimi produkcijskimi standardi cenenih domačih snemanj. Tretja plošča orkestra, Iag bari, iz leta 2001, je zaostala za pričakovanji. Ponudila je povprečno, bledo gradivo, padec ravni pa je skušala zakrpati z gostujočim romunskim romskim zvezdnikom in vključitvijo takratnih novih romskih glasbeniških upov njihovega managementa. Po tem padcu smo na naslednjo ploščo čakali kar štiri leta. V tem času se je agencija Asphalt Tango obeh managerjev Fanfar lotila tudi glasbenega založništva, čeprav vse do lani z ne prevelikim uspehom. Jeseni 2004 je pod njeno nalepko izšel tudi prvi DVD Fanfare Ciocarlia – z njihovim berlinskim koncertom in hvaljenim filmom o njih Iag Bari.

Končno je februarja lani, ko smo novo ploščo zasedbe skoraj že odpisali, ta končno izšla, tokrat seveda za Asphalt Tango. Gili Garabdi – Ancient Secrets of Gipsy Brass - je postala ena močnejših uspešnic etno tržišča v lanskem letu, prav tako so jo dovolj dobro sprejeli tudi po mainstream medijih. Fanfare so pred nekaj tedni prejeli dovolj prestižno world music nagrado BBC-ja 3 – Planet Award leta 2006.

Čas je za godbo in za izbor skladb z Gili Garabdi: 007 (James Bond Theme), Alili, Sirba moldoveneasca, Caravan, Ma Maren Ma, Hora Arabeasca, Golden Days, Sandala, Moldavian Mood, Hora evreiasca in Alili (radio version).

Res je. Ogromno vode je že preteklo od takrat, ko so Fanfare Ciocalia po potrebi za nekaj sto mark ali celo za vstopnino nažigali po nemških punk klubih. Če se nočemo pri obravnavanju Gili Garabdi izgubiti v naivnem moraliziranju na temo, kako je omenjeni orkester pred petimi leti za bagatelno ceno brez vstopnine igral na Trnfestu, danes pa je zanimiv samo še za komercialne organizatorje, si moramo najprej še enkrat razčistiti pojme, kaj je to aktualna world music scena. Ta že dolgo ni fronta zapoznelo hipijevskih levičarskih navdušencev, ki se skušajo zoperstaviti nadvladi angloameriške industrije zabavnoglasbene zabave, ampak vsaj v svojih tržno uspešnejših segmentih že vrsto let temelji prav na od svoje publike anatemiziranem sistemu globalizacije. Glasbeniki iz eksotičnih, največkrat neurbaniziranih delov sveta se prebijejo vanjo šele, ko jih dobi v roke producent z zahodnoevropskimi ušesi, ki njihovo muziciranje prilagodi pričakovanjem in okusu globalnega tržišča in uspe za njihovo ploščo zainteresirati eno temeljnih world music založb, ki so takorekoč vse doma v Nemčiji, Franciji ali Veliki Britaniji. V času zaostrene krize v diskografski produkciji tudi v tej sceni dobro prodajo vedno bolj zagotavljajo le vnaprej skrajno domišljeni, na čimbolj pragmatičnih temeljih utemeljeni izdelki.

Prav pragmatizem je ena temeljnih potez nove plošče Fanfare Ciocarlia. Gili Garabdi je v prvi vrsti nepretenciozen niz z vseh strani nabranih uspešnic in zimzelenih melodij, od uvodnega motiva iz filmov o Jamesu Bondu, Ellingtonove Caravan in ščepca Mancinijevega Pink Panterja do Sandale, ki jo slišimo tudi v Črni mački belem mačkonu, ali pa Esminega Ibrahima. Ko to ugotovimo, ne smemo pozabiti, da je romskim glasbenikom, tudi takim, ki nastopajo na svatbah po 100 evrov, tako pragmatično kompiliranje vsajeno v srce in dušo. Dober romski glasbenik mora biti sposoben vsrkati vse melodije, ki jih sliši, še posebej tiste, ki zažigajo med njegovo potencialno publiko, pri čemer jih mora predelati tako, da na koncu od njih ostane le nekaj fraz, vse ostalo pa nosi njegov glasbeniški ustvarjalni pečat. Fanfare ta izpit tokrat podobno kot na drugi plošči Baro Biao položijo z odliko. Ves čas so razgibani, duhoviti, vznemirljivi, provokativni in za studio za romske glasbenike maksimalno sproščeni, tako da jim le ob redkih trenutkih zmanjka volje do igračkarij in potegavščin. Produkcija obeh šefov Asphalt Tanga je ponovno standard zase. Nisem prepričan, če je v world music sceni kak producent v stanju spraviti skupaj atraktivnejši zvok balkanskih pihal. Pozorna ušesa lahko v njem odkrivajo prirejeno kubansko šolo. Hkrati izjemno uspelo lovita ravnovesje med novodobnimi modnimi etno dancefloor posegi, tradicionalnim jazzom, šlagersko sceno, do zadnje potankosti dodelanim nemškim karnevalskim štoserstvom a la Schall Sick Brass Band in balkanskimi romskimi okviri. Tako Fanfare mimogrede pritegnejo tudi pozornost poslušalca, ki ga ponavadi balkanske godbe sploh ne potegnejo in so mu mogoče celo dolgočasne.

Lepa potrditev prodornosti plošče je tudi dejstvo, da je Gili Garabdi, kljub temu, da jo je izdal romunski pleh orkester za berlinsko world music založbo, že nekje od jeseni naprej zelo poslušana in visoko čaščena plošča tudi med mladimi romskimi glasbeniki z Balkana. Drug od drugega si jo kopirajo, si v neskončnost spuščajo komade z nje in mnoge med njimi nato tudi preigravajo na svojih nastopih ali pa skušajo imitirati postopke, ki jih slišijo na njej. Podobno, kot so starejše generacije pobožno poslušale Mustafo Kandiralija ali pa Iva Papasova. Tako se lahko zgodi, da bo pomen plošče bistveno širši od njenega leto dni trajajočega komercialnega preboja.

Fanfare nastopajo jutri v ljubljanskih Križankah. Zares mi je žal, da bo njihov prvi nastop v zanje idealnem ambientu zaradi nerodne sprege komercialnega organizatorja in proti njemu očitno zelo visoko postavljenih honorarjev benda in posledično visokih cen vstopnic zelo verjetno padel skozi. Zato vam priporočam, da si ga greste, vkolikor vas je odbilo 20 evrov vstopnine zanj, poslušat vsaj z druge strani obzidja Križank. Fanfare Ciocarlia si s sedanjo ploščo vašo pozornost vsekakor zaslužijo.

PBČ