Sreda, 31. 5. 2006
primozv
Po dveh letih se z novo ploščo vračajo The Walkmen. Bend, ki je deloma že s prvencem, dokončno pa s svojim drugim albumom Bows and Arrows pustil opazen pečat na svetovnem rock prizorišču. Nekaj edinstvenih značilnosti, med katere nedvomno sodijo zasanjani zvoki orgel ter glas in način petja glavnega vokalista skupine Hamilton-a Leithauser-ja, jim je poleg ostalih kvalitet omogočilo, da se niso raztopili v poplavi novih rockovskih skupin. Hkrati se je za njih začelo kazati zanimanje tudi izven okvirov neodvisne glasbene scene, a so The Walkmen zavestno ostali znotraj preizkušenega načina delovanja in ustvarjanja, ki ga še najbolj približno povzema pojem »indie« oziroma »neodvisno« (v celoti!) ...
* Po dveh letih se z novo ploščo vračajo The Walkmen. Bend, ki je deloma že s prvencem, dokončno pa s svojim drugim albumom Bows and Arrows pustil opazen pečat na svetovnem rock prizorišču. Nekaj edinstvenih značilnosti, med katere nedvomno sodijo zasanjani zvoki orgel ter glas in način petja glavnega vokalista skupine Hamiltona Leithauserja, so jim poleg ostalih kvalitet omogočile, da se niso izgubili v poplavi novih rockovskih skupin. Hkrati se je za njih začelo kazati zanimanje tudi izven okvirov neodvisne glasbene scene, a so The Walkmen zavestno ostali znotraj preizkušenega načina delovanja in ustvarjanja, ki ga še najbolj približno povzema pojem »indie« oziroma »neodvisno«.
V ta okvir spada tudi njihov lasten, iz stare analogne opreme zgrajen studio, imenovan Mercata, v katerem so zadnja leta The Walkmen dolge ure iskali čudežno kombinacijo zvokov in jo enkrat bolj, drugič pa manj uspešno tudi našli. Na žalost je Mercata kot posledica višjih zemljiško-lastniških interesov zaprla svoja vrata, pri čemer ostaja malo možnosti, da bi jih še odprla na novi lokaciji. Kot zadnja stvar, posneta v tem studiu, pa se bo v zgodovino zapisala sicer še neizdana plošča priredb leta 1974 objavljenega albuma Pussy Catts, ki sta ga z združenimi močmi ustvarila Harry Nilsson ter John Lennon. O njej bo govora kdaj drugič, zato se raje osredotočimo na nocoj obravnavani album A Hundred Miles Off.
Ena večjih dilem, skupna velikemu delu glasbenikov, je, kako nadaljevati z ustvarjanjem po plošči, ki med kritiki in poslušalstvom velja za odlično. Prva možnost je do tal požgati vse in na pogorišču ustvariti novo zgodbo. Za to je konec koncev potrebnega kar nekaj poguma in zaupanja samega vase. Posledice napačne odločitve so v najbolj mili obliki množice frustriranih fenov, ki ne dobijo tistega, kar so pričakovali. Kot primer »ne ozirajoč se na vse« benda mi v tem trenutku s svojimi zadnjimi štirimi albumi prvi na misel pridejo angleški Radiohead.
Mnogo pogostejša od revolucije pa je glasbena evolucija, kjer glasbeniki zgolj v manjši meri -ali celo sploh nič!- ne spreminjajo glasbenega izraza, ki se je izkazal kot uspešen. V to skupino bi lahko uvrstili tudi album A Hundred Miles Off. Kot pravijo The Walkmen sami, za njih album ne predstavlja nekega zavestnega koncepta, temveč zgolj množico najboljših desetih komadov v določenem trenutku. A Hundred Miles Off tako vsebuje vse elemente svojega predhodnika, pri čemer so največje razlike med obema le v tem, da je bil en posnet dve leti prej kot drugi. Ostala je seveda hipnotičnost velvet-undergroundovskih kitar, ki v spregi z lebdečimi orglami in srce parajočim vokalom ustvarja značilno temačno vzdušje, poznano z dosedanjih plošč The Walkmen. Po sicer rahlo neobičajni uvodni skladbi Louisiana, kjer so si privoščili celo pihalni aranžma, se The Walkmen hitro vrnejo v ustaljene tirnice. In rezultat ni slab. Takšnega hita, kot je bil The Rat z njihove prejšnje plošče, sicer ni, hkrati pa plošča deluje homogeno, brez opaznejših nihanj. The Walkmen rutinirano preletijo prek albuma in nas pri tem ne prepeljejo žejne čez vodo.
Kar dela album »Bows and Arrows« odličen, »A Hundred Miles Off« pa dober, je zgolj dejstvo, da je bil »Bows and Arrows« posnet dve leti prej kot »A Hundred Miles Off«. Če malce špekuliram, bi bilo prav mogoče trditi, da bi bile njune ocene ravno obratne, če bi tudi izšla v obratnem vrstnem redu.
pripravil primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>