Sobota, 3. 6. 2006
goran
Teden dni, kolikor je minilo od predstavitve prvega dela pričujočega albuma, je verjetno ravno dovolj za novo dozo tesnobnosti skozi glasbo četverice Volcano the Bear. Z oznako 'tesnobno' se člani zasedbe, ki vedno poudarjajo prisotnost humorja v njihovi glasbi, sicer prav gotovo ne bi strinjali, saj se v svojem početju bojda neizmerno zabavajo. Tako v studiu, kjer posamezne skladbe snemajo dvakrat le takrat, ko jih premaga neustavljiv smeh, ali pa na nastopih v živo, kjer je vseskozi prisotna njihova zabavljaškost. Nemalokrat se zgodi, da poslušalci ne vedo, ali se je na njihovih koncertih dovoljeno smejati. Verjetno zato, ker izraz zasedbe Volcano the Bear bolj spominja na tista resnejša, akademska modrovanja kot pa na kakšno kabarejsko veselico. Lahko bi torej trdili, da gre bolj za humor v smislu presenečenj med glasbeniki samimi. Ko v svobodni improvizaciji vedno znova presenečajo z najbolj nenavadnimi zvoki v najbolj nenavadnih trenutkih, ki pa jih na povsem svojstven način zapakirajo v smiselno in homogeno celoto. Aaron Moore, najbolj izpostavljeni član zasedbe, je njihov glasbeni izraz precej dobro označil z naslednjo prispodobo oziroma primerjavo: »Je kot stroj, ki je ušel nadzoru. Kot kosilnica, ki nekontrolirano dirja po travniku, mi pa se podimo za njo«. (v celoti) ...
* Teden dni, kolikor je minilo od predstavitve prvega dela pričujočega albuma, je verjetno ravno dovolj za novo dozo tesnobnosti skozi glasbo četverice Volcano the Bear. Z oznako 'tesnobno' se člani zasedbe, ki vedno poudarjajo prisotnost humorja v njihovi glasbi, sicer prav gotovo ne bi strinjali, saj se v svojem početju bojda neizmerno zabavajo. Tako v studiu, kjer posamezne skladbe snemajo dvakrat le takrat, ko jih premaga neustavljiv smeh ali pa na nastopih v živo, kjer je vseskozi prisotna njihova zabavljaškost. Nemalokrat se zgodi, da poslušalci ne vedo, ali se je na njihovih koncertih dovoljeno smejati. Verjetno zato, ker izraz zasedbe Volcano the Bear bolj spominja na tista resnejša, akademska modrovanja, kot pa na kakšno kabarejsko veselico. Lahko bi torej trdili, da gre bolj za humor v smislu presenečenj med glasbeniki samimi. V svobodni improvizaciji vedno znova presenečajo z najbolj nenavadnimi zvoki v najbolj nenavadnih trenutkih, ki pa jih na povsem svojstven način zapakirajo v smiselno in homogeno celoto. Aaron Moore, najbolj izpostavljeni član zasedbe, je njihov glasbeni izraz precej dobro označil z naslednjo prispodobo oziroma primerjavo: »Je kot stroj, ki je ušel nadzoru. Kot kosilnica, ki nekontrolirano dirja po travniku, mi pa se podimo za njo.«
Njihovo upiranje kakršnemukoli opredeljevanju ni zgolj umetniška kaprica, kot bi nemara lahko kdo pomislil. Njihova glasba je preveč odprta, da bi jo bilo moč postaviti v nek obstoječ žanr, njihov način ustvarjanja pa tako nekonvencionalen, da jih tudi po pripadnosti ne moremo umestiti v nobeno glasbeno sredino. Lahko sicer vlečemo primerjave z nekaterimi drugimi umetniki, vendar se moramo pri tem početju omejiti na posamezne albume. Ker smo metodologijo njihovega dela podrobno spoznali že pri predstavitvi prvega dela albuma prejšnjo soboto, se tokrat nekoliko bolj osredotočimo na preteklost članov zasedbe in nekatere njihove vplive.
Vsi štirje imajo skupno izhodišče. To je področje svobodne, eksperimentalne fuzije jazz, rock in folk glasbe. Najdaljšo zgodovino imata Aaron Moore in Nick Mott, ki sodelujeta že iz zgodnjih devetdesetih, ko sta v sprva nekoliko bolj konvencionalni zasedbi Spine bila deležna bolj bornega odziva. S preprosto ugotovitvijo: »Če se že ne zabavajo poslušalci, pa se zabavajva vsaj midva«, sta začela tudi eksperimentirati in v glasbo vnašati vse več novosti. Kmalu njunemu izrazu ni bilo več moč slediti, saj sta vanj vpela vse od svobodnega jazza, sodobne klasične avantgarde, folka, krautrocka pa do zabavnejših disca, funka in no wavea. Vzporedno z delovanjem v zasedbi Volcano the Bear vsi štirje člani še vedno sodelujejo tudi v številnih drugih zasedbah. Še posebno dejaven je Moore, ki je nedavno izdal tudi prvi solistični album 'The Accidental', ki je precej primerljiv z abstraktnimi, drone skladbami s ploščka, ki ga bomo slišali danes. Moore in Mott sta delovala tudi v zasedbi Songs of Norway, Moore in Manuelo pa sta skupaj z Jeremyem Barnesom alias A Hawk and a Hacksaw v zasedbi Guignol (izg: guinjol). Daniel Padden je s svojim sprva solo projektom, pozneje pa petčlansko zasedbo The One Ensemble Of Daniel Padden, doživel precejšen odmev z zadnjim albumom 'Owl of Fives' iz leta 2003. V tej formaciji je najbolj opazno ime Alex Neilson, ki sicer bobna tudi pri vedno bolj uveljavljenem škotskem bendu Scatter ali pa v formaciji skupaj z Jandekom in Richardom Youngsom. Tudi četrti član Clarence Manuelo se lahko pohvali s solistično ploščo, ki jo je izdal pod psevdonimom Earthtrumpet (izg: 'rt trampet). Ta številna sodelovanja so prav gotovo odličen način, da matična zasedba Volcano the Bear ne zapade v rutino. To nekoliko bolj velja za nastope v živo, medtem ko pri njihovem studijskem delu odprtost do glasbe iz vseh predelov sveta še vedno ostaja glavni vir inspiracije. Na starejših albumih zasedbe je bila glasba precej bolj podobna tisti, ki jo zasedba izvaja v živo. Bolj je bila prisotna improvizacija, ki so jo skozi surovo produkcijo pustili v mnogo bolj prvinski obliki. Novi album 'Classic erasmus fusion' je produkcijsko njihov najbolj izpiljen album, improvizacijo pa je skoraj povsem zamenjalo komponiranje. Slednje še posebno velja prav za drugi del albuma, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi Bumov.
Glasbo s ploščka, ki ga bomo slišali sedaj, bi lahko opisali kot postapokaliptično. Torej glasbo, ki bi bila nadvse primerna zvočna kulisa prizoru po vesoljnem potopu, ko se pričenja daniti in je moč vse naokoli videti veliko opustošenje. Obenem pa posamezni sončni žarki in izprano ponevihtno ozračje turoben prizor navdajajo z občutkom popolne spokojnosti.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>