Nedelja, 4. 6. 2006
Nesha
Verjetno eden izmed najmanj konvencionalnih in v koraku z inozemskimi glasbenimi trendi stopajočih slovenskih bobnarjev se je po zajetnem kupčku družabnih, mešano narodnostnih ploščkov, odločil posneti solo album. Zlatko Kaučič je prepotoval dobršen kos Evrope, začenši pri ranih sedemnajstih; živel in ustvarjal je v Italiji, Španiji in v Holandiji. Kot kaže, mu je v vseh teh krajih uspelo srečati prave ljudi, tako učitelje kot učence in kasnejše soustvarjalce, s katerimi se je nedvomno povzdignil na nivo vsesplošne evropske jazzovske, etnovske in še kakšne scene. Solo projekt ''Pav'' je zasnovan kot sprehod po čim večjem zvočno barvnem spektru, ki ga je moč naslikati s pomočjo tolkal – v najširšem pomenu besede. Kot inštrumenti poleg klasičnih perkusij tu služijo tudi igračke, stare pokrovke in kopica doma sestavljenih zvočil, skratka vse, kar poje, odmeva, kriči ali se kako drugače oglaša ob pritisku Kaučičevih prstov in palčk. (v celoti!) ...
* Verjetno eden izmed najmanj konvencionalnih in v koraku z inozemskimi glasbenimi trendi stopajočih slovenskih bobnarjev se je po zajetnem kupčku družabnih, mešano narodnostnih ploščkov, odločil posneti solo album. Zlatko Kavčič je prepotoval dobršen kos Evrope, začenši pri ranih sedemnajstih; živel in ustvarjal je v Italiji, Španiji in v Holandiji. Kot kaže, mu je v vseh teh krajih uspelo srečati prave ljudi, tako učitelje kot učence in kasnejše soustvarjalce, s katerimi se je nedvomno povzdignil na nivo vsesplošne evropske jazzovske, etnovske in še kakšne scene. Tekom njegovega plodnega pajdašenja z glasbenimi somišljeniki, zasledimo imena, kot so: Irene Schweizer, Steve Lacy, Kenny Wheeler, Misha Mengelberg, Enrico Rava in drugi.
Vsekakor ga je raziskovanje in potepanje po glasbenih vesoljih vodilo po obrobnih, eksperimentalnih vodah, vselej v iskanju lastnega specifičnega izraza in daleč stran od intitucionaliziranega glasbenega sveta. Za akademski pristop k jazzu v nekem intervjuju poda primerjavo, da je kot »jagodni sladoled, ki ga daš v zamrzovalnik in ga tam pustiš šest mesecev«. O teh svojstvenih glasbenih nazorih nam priča tudi lansko izdani plošček - Pav. Solo projekt Pav je zasnovan kot sprehod po čim večjem zvočno barvnem spektru, ki ga je moč naslikati s pomočjo tolkal – v najširšem pomenu besede. Kot inštrumenti poleg klasičnih perkusij tu služijo tudi igračke, stare pokrovke in kopica doma sestavljenih zvočil, skratka vse, kar poje, odmeva, kriči ali se kako drugače oglaša ob pritisku Kaučičevih prstov in palčk. Prav tako ne manjka bolj melodičnih inštrumentov – gong, piščalke in mestoma tudi glas nekako povežejo vse trušče, hrske in prske v zaokroženo zvočno strukturo, ki ni raztreščena ali razklana, kljub temu da jo sestavlja mnogo med seboj neodvisnih elementov. Gre torej za nekakšno poigravanje s številnimi zvoki v duhu improvizacije, raziskovanje zvočnih zmožnosti običajnih igrač v neobičajnem kontekstu, skratka raziskava v smislu kaj gre skupaj in kako neki se ta reč oglaša. V tem smislu je tudi potek dogajanja včasih upočasnjen, pozornost se ustavi na zanimivem zvončku ali loncu, takoj zatem pa se morda nekoliko bolj sprosti v poigravanju s kakšnim bolj tradicionalno zvenečim ritmom na bobnih. Stvar tako ves čas prehaja od zadovoljnega mantranja - ponavljajočega se gruva na enem ali dveh inštrumentih – do neustaljenega menjavanja, spreminjanja, raziskovanja. Sem pa tja torej iz čiste nepričakovanosti in spontanosti preide v nekam znan svet preprostih ljudskih napevov, ki nimajo ravno časa, da bi se popolnoma razvili v smer, h kateri težijo.
Celoten vtis, ki ga zbuja Pav, še zdaleč ni jazzovski, temveč etnovski; mestoma spominja na tradicionalni kodo z Japonske, ali morda na tradicionalno indonezijsko glasbo. Pa vendarle ta povezava ostaja zgolj v zvočni barvi. Tisto, kar primanjkuje spontanemu poigravanju s poljubnimi zvočili, da bi ga bilo moč primerjati s tovrstno etno glasbo, je večje prepuščanje samemu ritmu v smislu transa – ne igračkanje, temveč smrtna resnost in jasna usmerjenost v cilj, ki ga je mogoče doseči s pomočjo ponavljajočega se ritma, mantranja. Ta element vsebinsko loči pričujoči plošček od kake tradicionalne perkusivne muzike z Vzhoda, kateri morda na videz hoče biti podobna. Bolj kot sporočilo te sorte nam Pav podaja poskus pozabljanja tega, kar je v glasbi lahko naučeno in togo zapovedano v običajnih okvirih. Gre za Kaučičev poskus najti nazaj nekakšno otroško nedolžnost, spontanost, smisel za neobremenjeno sproščenost v glasbi, ki lahko s performansom inspirira poslušalca in mu ponudi široko paleto zvočnih barv in pravljičnih zgodb, v katere popelje s svojimi sprehodi. Gre torej za plošček, ki prijetno razpiha domišljijo in jo popelje v daljne kraje.
pripravila Neža Naglič
Komentarji
komentiraj >>