Večno medikacijo je leta 2003 ustvarila flamska performerka Marijs Boulogne. S predstavo je gostovala na lanskem Mestu žensk. Premiero slovenske adaptacije, v režiji Simone Semenič, smo si lahko ogledali 14. maja v klubu Channel zero, ta mesec pa vabijo ponovitve. Izhodišče predstave je precej svobodna interpretacija krščanskih naukov o sveti trojici, brezmadežnem spočetju in svetniških doživetjih. Izpeljava le teh se ziba na meji med telesno čistostjo in sprijenostjo. Religija obvladuje telo preko strogega odrekanja čutnim ugodjem, vendar kaj ko se užitek porodi iz telesnega trpljenja samega; tako bolečina privleče na plan tisto, česar se je v prvi vrsti hotela znebiti – čut in naslado.

Inspiracija za glavno junakinjo je Sveta Rosa iz Lime. Prva južnoameriška svetnica je znana po radikalnih religijskih praksah samo-trpinčenja. Te naj bi privedle do božjih javljanj in razodetij, ki jih je doživljala v stanju transa in eksataze. Naša Rosa pa ni le ena od Bogu vdanih podložnic. Vsemogočni jo povzdigne na, v katoliški hierarhiji, najvišji položaj dosegljiv ženski. Rosa bo sveta mati. Novodobni nebeški oče se, za razliko od biblijskega, zaveda nujnosti fizičnega kontakta, ki je nezdružljiv z materino deviškostjo. S svojim božanskim semenom ne prodre skozi običajen vhod, temveč skozi rit in tako razreši problem Rosinega nedotaknjenega himena.

Rosa je preizkušala svoje telo z različnimi fakirskimi praksami že pred nosečnostjo, vendar se komaj po tem, ko ji je dodeljena vloga device matere začnejo prave muke. Otrok v črevesju, zaustavi presnovo. Da se sin božji ne bi rodil v dreku mati ne sme več jesti, in mora s črpalko odstranjevati zrak iz notranjosti lastnega telesa. Krute bolečine in lakote ne zdrži, zato splavi, oziroma zakolje in poje lubenico, ki z lepilnim trakom prilepljena na njen trebuh simbolizira božji plod.

Predstava je narejena na način fairground theatre. Ni namena da bi se pričarala iluzija realnosti. Pripomočki ležijo na odru, so vidni publiki, in jasno sporočajo – to kar gledate je teater. Tukaj je zarodek lubenica in Bog lahko spregovori skozi rdečo žarnico.

Gledišča pripovedi se hitro izmenjujejo - od pripovedalca, ki govori v tretji osebi do prvoosebne igre, glasbenih komnetarjev s harmoniko ter duhovith intermezzov, ki vzporedno z dogajanjem na zemlji ironizirajo situacijo »tam gor«, v onostranstvu. Dve igralki odigrata vse osebe. Izmenjujeta se tudi pri Rosinem liku, čigar glavna nosilka je Barbara Krajnc, Jelena Rusjan pa ji večino časa kameleonsko sledi v ostalih vlogah v razponu od ginekologinje do božjega glasu.

Kaj se še pripeti Rosi? Po prvotnem neuspehu Bog poskusi še enkrat. Rani jo v bedro, da bi tam položil sled svete sperme. Kmalu po rojstvu, ji sina odvzamejo, ga ubijejo, njo pa obsodijo in zaprejo v umobolnico. Vse je ena velika bolečina. Ubogo dekle trpi čustveno in fizično, vendar z vse bolj zamaknjenim izrazom na obrazu. V sceni šivanja božje rane, po Rosini želji brez anestezije, ta preide v polteno sladostrastje podčrtano z vzdihom za vsak ubod igle v živo meso.

Primarni način kako ljudje doživljamo svet je na podlagi strukturnih kategorij: nekaj je dobro ali slabo, boli ali je ugodno, je sreča ali žalost. Vsaka pomenska polovica se definira na podlagi do svojega nasprotja. Ne glede na vsebino pola in antipola, je dvojna forma osnova za kategorizacijo sveta, in zunaj nje praktično ne znamo delovati.

Kaj se zgodi, ko vera, religija ali ideologija v svojem slepem namenu nasilno preoblikovati svet prepovejo to, kar se jim zdi slaba plat strukturne medalje? Celota brez enega od polov ni mogoča. In, ker ne moremo imeti svetosti brez grešnosti, privre izbruh Rosine mesenosti ravno skozi potlačitev čutnega ugodja samega. Ali pa podoben primer: ko sodobna družba odpravi bolečino, žalost in starost, se porodijo te-iste, ravno tam od koder so odgnane - v vsesplošni blaginji, nenehni vzhičenosti in množični animaciji družbe z zabavnimi vsebinami.

Kako pa si pomagamo? Kako zapolnimo nastalo vrzel odvzetega pola oziroma antipola? Z medikacijo, seveda. »Vzemi Rosa, lažje boš jokala« je rekel sodnik Rosi, preden jo je vrgel na tla in na silo potisnil pest pisanih bombonov v usta. Za vsako neizjokano solzo, trenutek tesnobnosti in nepojasnjljivo frustracijo, po eno tabletko.

Konceptualno močna in duhovita predstava na koncu na odru pusti človeško pogorišče - lepljiv sok lubenice, smeti, izločki. Čigava slika? Nore Rose ali nas? Odgovor na vprašanje lahko preverite v sredo in četrtek, 6 in 7 junija, ob devetih zvečer v klubu Channel Zero.

Vzrok za bolezen je iskala Iva Kosmos.