Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 8.6., 2006, ob 19.00 (ponovitev 15. 6. ´06 ob 10.00) SONIC YOUTH – Rather Ripped (Geffen Records, 2006) (2466 bralcev)
Četrtek, 8. 6. 2006
david



SONIC YOUTH – Rather Ripped (Geffen Records, 2006)

Kot vemo, se je od Sonic Youth, vsaj zaenkrat, kot njihov zadnjih pet let stalni član ločil Jim O'Rourke, ki jih je hkrati spodbujal h kompleksnosti strukture in zvoka ter tudi produciral zadnje tri albume. Poleg tega pa se Sonic Youth že nekje od konca devetdesetih dalje v svojem lasnem studiu Echo Canyon in s svojimi stranskimi projekti imenovanimi SYR svobodneje posvečajo svoji naklonjenosti k improvizirani glasbi in nojz teksturam. Z obojim, z odhodom Jima in z njihovim vzporednim kreativnim življenjem v obliki omenjenih projektov pa se je Steve-u, Thurstonu, Lee-ju in Kim ponudila priložnost narediti drugačen album, s katerim bi se posvetili bolj preprosti, pesemski pop obliki, lahkotnejšim aranžmajem, prosojni harmoničnosti in pretanjenim melodijam. (v celoti!) ...
* Sonic Youth so si na svoji 25-letni glasbeni poti že zgodaj, z albumi, kot so Evol, Sister in verjetno najbolj z albumom Daydream Nation, postavili zelo visoke standarde, ki so jih kasneje sami, kaj šele drugi ustvarjalci alternativnega rocka, težko dosledno in v celoti ponovno dosegali. Prav tako so že zgodaj, recimo pri drugem albumu Bad Moon Rising, iznašli povsem svojstven zvok in estetiko, na kateri gradijo oziroma črpajo iz nje še danes. Glede na to so tudi kritiki vedno zelo neprizanesljivo vrednotili njihove kasnejše albume, nenazadnje pa še bolj neusmiljeno njihovi fani, posebej tisti iz začetnega oziroma njihovega zlatega obdobja v osemdesetih. Kar malo strah me je, kaj porečejo danes, ob zadnjem novem albumu Sonic Youth, če so sploh zdržali ob njih tako dolgo. Preden pa jih spustimo do besede, poglejmo sami, kakšen je že 14. album po vrsti v katalogu rednih studijskih albumov Sonic Youth.

Album Rather Ripped nosi isto ime kot neka prodajalna plošč v ZDA, sam dizajn plošče pa izgleda na prvi pogled kot izdelek kakšne hardkor-punk zasedbe, kakšnih Agnostic Front mogoče, zlovešč in strašljiv v svoji rdeče-črni kričeči kombinaciji. Ko ga odpremo, pa je skoraj tako, kot da bi notri našli štiri mlade puhaste mucke, na momente mogoče malo nerazpoložene. Dober kontra efekt!

Kot vemo, se je od Sonic Youth, vsaj zaenkrat, kot njihov zadnjih pet let stalni član ločil Jim O'Rourke, ki jih je hkrati spodbujal h kompleksnosti strukture in zvoka ter tudi produciral zadnje tri albume. Poleg tega pa se Sonic Youth že nekje od konca devetdesetih dalje v svojem lasnem studiu Echo Canyon in s svojimi stranskimi projekti, imenovanimi SYR, svobodneje posvečajo svoji naklonjenosti improvizirani glasbi in nojz teksturam. Z obojim, z odhodom Jima in z njihovim vzporednim kreativnim življenjem v obliki omenjenih projektov, pa se je Steveu, Thurstonu, Leeju in Kim ponudila priložnost narediti drugačen album, s katerim bi se posvetili bolj preprosti, pesemski pop obliki, lahkotnejšim aranžmajem, prosojni harmoničnosti in pretajenim melodijam. Razlogov za to je verjetno še dosti več, tovrstnemu zvoku novega albuma pa je botrovalo še vsaj dejstvo, da so si zanj v studiu vzeli zgolj dva tedna časa. Prej so za snemanje albuma potrebovali okoli štiri mesece dela.

Rezultat je torej, vsaj na prvi posluh, album z dokaj konvencionalnim, skorajda akustičnim (kar pomeni z minimalno rabo distorzije) alter rockovskim zvokom, pri kateremu so feedback, efekti, distorzija, nojz, beli šum, disonančnost, divjanje in kompleksnost prej izjeme (sicer dobrodošle in vkomponirane zelo tankočutno in premišljeno, minimalistično), ki se pojavljajo na določenih mestih zgolj kot neki barvni nanosi, preko katerih, zaradi moči njihovega kontrasta preprostost, umirjenost in melodična zapeljivost še bolj izstopijo.

Vzdušje je precej svetlo, podobno zamaknjenosti albuma Experimental Jet Set, Trash and No Star (v zvoku se najdejo vzporednice med njima tudi v komadih Do You Believe In Rapture?, Pink Steam in Or), zato lahko mirno rečemo, da z njega veje neka umirjena zrelost.

Preprostost pesemske pop strukture, ki jo zasedbi postopoma in občasno očitajo že od albuma Goo dalje na albumu Rather Ripped izstopi kot še nikoli prej. Skoraj vsi komadi sledijo strukturi kitica, refren, kitica, pač z nekaterimi medigrami. Tudi dolžina komadov skorajda ne preseže petih minut, razen v skladbah ''Turquoise Boy'' in ''Pink Steam''. Zvok, čeprav prosojnejši in blažji, je še vedno razpoznaven sonicyouthovski, klasična za njih pa je tudi menjava vokalistov, pri čemer si Thurston in Kim delita polovico komadov. Enega, kot mu je bilo odmerjeno tudi na mnogih drugih njihovih albumih, komad ''Rats'', pa odpoje Lee Renaldo. Komad v določenih momentih spomni na njegovega ''Wish Fullfilment'' z albuma Dirty.


Nove pesmi na svojstven način govorijo o temah, kot smo jih že vajeni pri Sonic Youth: o razmerjih, svobodi, frustracijah, sanjah, omejenosti, izpraznjenosti in povprečnosti ljudi, tudi utrinkih in refleksijah iz življenja same zasedbe itd. Tako kot za prejšnja dva, je vse pesmi na novem albumu prispeval Thurston Moore. Vse tečejo, imajo poseben šarm, pritegnejo in so kot celota zelo poslušljive, precej lirične, kjub precejšnji konvencionalnosti tudi zadosti zanimive, vendar kljub vsemu ni pričakovati za Sonic Youth nekih nadpovprečnih, mojstrskih, celo nedosegljivih pesmi in zasukov.

Zadnji album Sonic Youth, Rather Ripped, odpira neko novo ali vsaj začasno poglavje v življenju zasedbe, mogoče nek vzporedni postanek oziroma oddih, ki izhaja iz nepretenciozne potrebe po preprosti izpovednosti. Le-ta pa bo pri kritikih in starih ali novih fanih naletel zagotovo na deljene sodbe, ki se bodo ravnale pač po osebnih okusih. Rather Ripped je, kar lahko zagotovimo, v svojem območju vseeno nadpovprečen album, ki pokaže, da so Sonic Youth tudi v najpreprostejši obliki pisanja in izvajanja pesmi stran od konceptualizmov in kompleksnosti zasedba, ki ima še vedno veliko povedati in zna to narediti na ustrezen, dovršen način. Za tiste bolj avanturistične in radikalnejše poslušalce njihove glasbe pa obstaja še kopica drugih njihovih izdanih zvočnih zapisov ali zapisov njihovih stranskih in solo projektov, ki lahko zadovoljijo potrebo po uživanju druge plati zasedbe Sonic Youth, kakršno jo, razvejano in z več obrazi, poznamo danes.

pripravil David Verbuč


Komentarji
komentiraj >>