V letošnjem vodniku po Exodosu ste zagotovo zapazili napoved na zgolj dveh belih straneh z napisom »Brez naslova«. Kdor se je, kljub popolnemu pomanjkanju informacij o predstavi, odločil za njen ogled, je bil priča magičnemu, skorajda paralelnemu, prostoru-času.

Zasnovo na temelju skrivanja ozadja predstave nam je potrdil Geoffrey Garrison, ki je edini javno dosegljiv. Ostali avtorji so anonimni. Niti po predstavi niti v telefonskem pogovoru ni hotel izdati ničesar o skupini Untitled. Da je predstava misteriozno zastavljena, bi lahko vzeli za čisto marketinško potezo. Zakaj so se torej dločili ostati anonimni bomo razkrili v Teatru v eter?

Dejstvo je, da je v kulturi zelo ozek prostor porabnikov njenih storitev. Praktično nemogoče bi bilo, da bi priletele horde ljudi, tudi če bi šlo za marketinški produkt. Sodobni performans bi na nek način lahko izvili na premnogokrat povezanega izključno z imeni avtorjev. Tudi na letošnjem Exodosu – ogromno ljudi se je udeleževalo znanih predstav, zvenečih imen. Na eni strani nas to lahko veseli – češ, narod se končno gre kulture, na drugi pa to kvečjemu dokazuje, da se gre narod kulture takrat, ko so tla že dodobra raziskana in reflektorji sijoči.

Da so se avtorji svojevrstnega eksperimenta profesionalno lotili, dokazujejo tudi žepne svetilke. Do sedeža smo se spotikali v temi. Sami smo svetili na oder in iskali dogajanje. Kar gre izvrstno v komparacijo s prej omenjenimi raziskanimi tlemi in svetlečimi reflektorji. Performans nam v brk ponuja ravno nasprotje glamuroznega življa kulturniškega slučajnega passanta. Da je mera zvrhana, je občinstvo s svojimi lučkami udeleženo v dogajanju na odru.

Na odru smo lahko spremljali lutke popolnoma človeške oblike in performerje. Oboji so bili oblečeni enako, se enako gibali in imeli čez obraz zapete kapuce. To nas je popolnoma zmedlo in nemalokrat nismo vedeli, kdo so ljudje in kdo lutke.

Padli smo v moment Blade Runnerja in hkrati v nekakšen paralelni prostor-čas. Ljudje, ki so lutke in lutke, ki so ljudje. Mi, ki smo občinstvo in hkrati mi, ki smo performerji. Ponudi se nam cela veriga različnih konsekvenc. V gostoto skrivnostnosti nam še dodatno zapiha umetna megla. Razleze se po celem prostoru in daje občutek lebdenja v oblaku in nad njim. Hkrati pa daje tla za neskončne variacije na temo svetlobnega žarka.

Bi lahko rekli, da avtorji s tem, ko nam ponujajo interaktivnost, za niti vlečejo tudi nas?

Dejstvo je, da avtorji te predstave postavljajo občinstvo v svoj eksperiment. Ali je potemtakem tudi marioneta, se mora posameznik odločiti sam. V končni fazi gre za to, ali se pustimo zmanipulirati. Lahko se jezimo, kot so se nekateri po predstavi in se počutimo izigrane. Videno namreč ne ponuja zgodbe, temveč le gib, udarno glasbo in nenavadne rekvizite – marionete v velikosti ljudi, žepne svetilke in meglo.

Lahko pa smo popolnoma vzhičeni nad ponujeno vstopnico v nek nov svet, ki nas potegne v igro svetlobe, odnosa človek-lutka ter lebdenja na oblaku. Prepustimo se trenutku, ki bi lahko trajal neskončno. Tako kot bo večno trajala umetnost, ne glede na to, katera izrazna sredstva uporablja. Predstava nam tudi predoči rek, da ni vse zlato, kar se sveti. Kajti, čeprav je bila popolnoma minimalistična z neznaninimi avtorji, je, po učinku, zlahka posekala kako drugo, ovenčano s sijočimi plakati in zvenečimi imeni.

Le čakamo lahko, morda leta, da se bodo avtorji predstave razkrili. Ko se bo izkazalo, da so to slavna imena, bomo najbrž zlahka opazovali množice, pripravljene odšteti nekaj tisočakov za Gallusovo dvorano. Upajmo pa, da se avtorji ne bodo odločili za ta korak in bodo ostali na malih odrih, v soju žepnih svetilk. Kajti le tako smo lahko priča edinstvenemu performansu, ki ima pravzaprav zelo primerno ime. Ne moremo ga opisati le z nekaj besedami, zato ga poveličuje že sama besedna zveza – »Brez naslova«.

Kdaj bomo skupino Untitled imeli spet priložnost srečati, je zaenkrat še neznanka.

Do takrat bo po festivalskih listih vneto brskala za belimi stranmi z napisom »Brez naslova« JasminaJ.