Študentske izmenjave veljajo za zelo priljubljeno "ekshibicijo". Koliko pa v resnici služijo svojemu poslanstvu? Mladi res pridobijo nova znanja, opravijo nekatere izpite ali pa gre prej za subvencioniran "turizem", ki predvsem zaradi jezikovnih preprek ne more prinesti rezultatov?Bolonjska reforma se pri nas srečuje z zelo različnimi odzivi, tako glede programa kot evalvacije izobrazbe. Zagovornika ima predvsem v ministru za visoko šolstvo, kot seveda niso redki tudi tisti, ki v bolonjski reformi ne vidijo prihodnosti. Slednje najimenetneje zastopa nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, Jože Mencinger. Mencinger je na očitek kritika njegovega mišljenja, ki mu je zabrusil, da je sedaj 60 odstotkov študentov le na pol pismenih, zabrusil, da jih bo po bolonjski reformi takšnih kar 80 odstotkov.
No, za realno kritiko bolonjske reformo, ki naj bi uskladila visokošolsko izobraževanje v Evropi, moramo še malo počakati. Tokrat pod drobnogled jemljemo projekt, ki Evropo v visokošolskem sistemu že povezuje; gre za tako imenovano izmenjavo študentov, ki se imenuje Erasmus oziroma Sokrates. Ta projekt študentu omogoča, da odide svoj študijski program za pol leta izvajati v tujino, kjer bi mu naj bilo omogočeno, da opravlja izpite za svoj matični program. In jih, kajpada, čim več tudi opravi. To pa je tako samo na papirju. Realnost je velikokrat drugačna, saj se veliko študentov čez pol leta vrne, ne da bi glede študija v tujini karkoli dejansko tudi opravili.
Čeprav je projekt izmenjave v visokem šolstvu silno opevan, ker koristi večji osebni izpopolnitvi in širšemu spoznavanju sveta, vse skupaj ni tako idealno. Vsekakor je potrebno poudariti, da dejstvo, da študenti na izmenjavi opravijo bore malo, ni njihova krivda, ampak prej krivda splošne zmede, za katero je odgovorna univerza. Osnovna težava se skriva v dejstvu, da še skoraj nobena fakulteta nima predavanj v angleščini, tako da vsa predavanja potekajo v uradnem jeziku države, ki ji fakulteta pripada.
Če ločimo študije na tiste, ki temeljijo na naravnem in umetnem jeziku, hitro naletimo na dilemo. Če privzamemo tezo, da v povprečju slovenski študent tekoče obvlada en tuj jezik-v večini primerov angleščino-ugotovimo, da je za Slovenca edini primeren kraj za študij v tujini Velika Britanija. Študiji, ki temeljijo na naravnem jeziku, pod te sodita predvsem humanistika in družboslovje, zahtevajo tekoče znanje tistega jezika, v katerem snov obdelujemo oziroma poslušamo ali beremo. V tem primeru lahko ugotovimo, da če pridemo v državo, kjer se predava v jeziku, ki ga ne govorimo in razumemo tekoče, pač tam nimamo kaj veliko za študirati. Malo lažje je pri naravoslovju, ki temelji na umetnih jezikih, kot najbolj eminenten primer pa lahko izpostavimo matematiko. Pri študiju matematike poznavanje jezika države, v kateri smo na izmenjavi, ni tako ključnega pomena kot pri družboslovju in humanistiki.
Tako imamo na primer situacije, ko gredo španski študentje sociologije na izmenjavo v Nemčijo, kjer predavanja seveda potekajo v nemščini, oni pa čez pol leta, ko se jim rok izteče, še vedno ne poznajo več kot deset nemških besed. To seveda ne velja smo za Špance; kar zamislite si slovenskega študenta, ki študira primerjalno književnost in gre na izmenjavo v Litvo. Prepuščen bo samovolji profesorja, od katerega bo odvisno, če so mu bo s študenti iz tujine na govorilnih urah in izpitih dalo ukvarjati v angleščini. Seveda velja tudi obratno za tuje študente, ki pridejo na izmenjave v Slovenijo. Dejstvo je, da posameznik jezika, ki mu je popolonoma tuj, v pol leta ne more zadostno osvojiti. In če vemo, da je študentov na izmenjavah vedno več, potem imajo tudi profesorji vedno manj časa, da se ukvarjajo z njimi individualno.
Seveda lahko nekdo neumorno zagotavlja, da je na izmenjavi kljub vsemu dobil pozitivne izkušnje. Pol leta živeti v tujini vsekakor je dobra izkušnja. Vendar: v tem primeru gre za pozitivno diskriminacijo študentov! Zakaj pa recimo ne bi mogel nekdo, ki je končal srednjo gospodinjsko šolo in ni šel študirat, državo zaprositi za subvencijo, ki mu bo omogočala polletno bivanje v tujini. Da si pridobi pozitivne izkušnje ... Res je, da subvencije sicer niso bajne, saj znašajo le 200 evrov mesečno, s čimer si pokriješ sobo v študentu, in morda ti ostane še za kak liter vina, da boš bolje razumel uradni jezik države. Pa vendarle, nekaj je le ...
Drugi paradoks študentskih izmenjav se skriva v neverjetni medsebojni neusklajenosti univerz. Tako sploh ne veš, tudi če boš opravil kakšne izpite, kaj ti bodo na matični univerzi priznali in kaj ne. Ko se vrneš, gredo pač vsi papirji čez birokratsko mašino univerze, na koncu pa se menda kar profesor odloči, ali ti bo kaj priznal ali ne. To verjetno ni kakšna velika spodbuda za ambicionznega študenta, ko se odloči za izmenjavo, če pa niti ne ve, ali bo to, kar opravlja, imelo veljavo doma ali ne?
Slovenski vladi, ki poleg socialnih reform zganja še študentske, lahko predlagamo, da študentski problem sanira tako, da pošlje vse na izmenjavo v Indonezijo, kjer bodo predavanja poslušali v indonezijskem jeziku. Morda se bodo tam celo odvadili kajenja trave. Vsekakor pa je potrebno način izmenjav spremeniti in uskladiti, če želijo te imeti sploh kakšen konstruktiven smisel. To, da prideš nazaj in se lahko pohvališ da kolikor toliko obvladaš še en tuj jezik, pač ne more biti zadosten argument za dobrobit izmenjav in njihovo upravičevanje. Njihov primaren smoter naj bi še vedno bil študijski in ne poljuden. In samo močno lahko dvomimo, da bo bolonjska reforma kakorkoli pripomogla k večji učinkovitosti študentski izmenjav.
Klavrne strani študentskih izmenjav je pod drobnogled vzel Urh.
Komentarji
komentiraj >>