Sreda, 14. 6. 2006
BIGor
Radio 4 so z izposojo naslova pesmi Public Image Ltd. hitro in odkrito razkrili svojo glasbeni pogled. Gre za še eno skupino tega desetletja, ki obuja in skuša nadgraditi postpunkovski zvok s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let v preobleki našega časa. Bolj kot vplive Public Image Ltd. je v njihovi glasbi zaznati prekomerne vplive Gang of Four, ki se ne navezujejo le na visoko in rezko kitaro tega angleškega benda, ampak tudi na funkoidno-plesno navihanost in tudi njihovo levičarsko usmerjenost. V prepletu nove elektronike, mastnega dubovskega basa in diskoidno-plesne poskočnosti odmevajo izrazito angažirana sporočila, ki so dala njihovi militantni plesnosti dodatnega žara in ozaveščenosti. Ta je postala rdeča nit njihovega početja, ki so ga po treh albumih letos nadgradili z novim, četrtim albumom Enemies Like This. Če so se s prvima dvema, The New Song and Dance iz leta 2000 in Gotham! iz leta 2002, prebili iz njujorškega alter-podtalja, so s Stealing of Nation naredili poslovni korak naprej. Za izdajo pri pretenciozni založbi Astralwerks je poskrbel Max Heyes, ki je približal Radio 4 še bolj britanskemu zvoku in jim s poliranim zvokom odgriznil tako prepotrebno surovost. (v celoti!) ...
* Milijonski New York je od nekdaj kotel glasbenega živ-žava. V njem se vedno znova, z vsako novo generacijo izpostavi kritična masa, ki gradi na temeljih ali ostankih ali v navezavi na predhodnike. Tako se je zgodilo tudi z generacijo skupin na prelomu prejšnjega tisočletja v novo, ko je v njujorškem, sploh pa brooklynskem rockovskem podzemlju kar zažuborelo in marsikoga spomnilo na dogajanje v drugi polovici sedemdesetih, sploh na sceno, ki se je zbirala okoli danes slavnega, a v Las Vegas prestavljenega kluba CBGB's. Na gruntu punkovske in no wave scene se je rodila nova generacija skupin, na katero je svetovno javnost opozoril prodorni uspeh skupine Strokes leta 2001. Danes so Strokes prej ena med mnogimi kot pa osrednja skupina njujorškega neorockovskega vala, vsekakor pa jim gre pripisati posebno vlogo. Dosežena slava na britanskem kontinentu in posledično tudi na evropskem in japonskem je privlekla posebno pozornost takšnih in drugačnih založnikov, menedžerjev in promotorjev, ki so na dan privlekli nova rockovska imena New Yorka. Še prej pa so skupine same poskrbele, da se je njihov krog in polje delovanja postavilo na noge, šele nato je prišel kapital, ki jih je pobasal v kolesje glasbene industrije.
Rapture, Radio 4, LCD Soundsystem, Yeah Yeah Yeahs, Interpol, Hot Hot Heat so le nekatera njujorška in na sploh ameriška imena, ki so z zvokom, držo in ustvarjalnim nabojem obudila že prežvečeno, a še vedno zelo navdahnjeno in izzivalno glasbo. Ko sem pred leti delal intervju s Nickom Zinnerjem, kitartistom Yeah Yeah Yeahs, mi je na vprašanje, od kod navezovanje nove generacije njujorških skupin na postpunkovski in no wave zvok, odgovoril, da gre to pripisati kopici reizdaj te godbe koncem devetdesetih let na ameriški sceni, ki so novi, mlajši generaciji odkrile neko spregledano zapuščino. K temu prištejmo še en navidez povsem postranski, vendar zelo pomemben in zanimiv detajl – sredi devetdesetih let je namreč tedanji njujorški župan Giulliani ponovno vpeljal anti-plesni zakon, ki je omejeval in prepovedoval plesanje v lokalih in klubih, ki niso imeli urejene in zakupljene licence za takšen človeški razvrat. Vse to je napeljalo k ilegalnim dogodkom po zapuščenih, zanemarjenih in odročnih industrijskih prostorih, kjer sta se na plesiščih prepletala elektronika, postpunk, no wave, disko, reggea. Še več, zgodil se je upor proti obstoječemu zakonu in eno izmed izstopajočih imen v tem gibanju za človekove pravice je bila tudi skupina Radio 4, ki se je s pesmijo Dance To The Underground zavzemala za legalizacijo plesa.
Radio 4 so z izposojo naslova pesmi Public Image Ltd. hitro in odkrito razkrili svojo glasbeni pogled. Gre za še eno skupino tega desetletja, ki obuja in skuša nadgraditi postpunkovski zvok s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let v preobleki našega časa. Bolj kot vplive Public Image Ltd. je v njihovi glasbi zaznati prekomerne vplive Gang of Four, ki se ne navezujejo le na visoko in rezko kitaro tega angleškega benda, ampak tudi na funkoidno-plesno navihanost in tudi njihovo levičarsko usmerjenost. V prepletu nove elektronike, mastnega dubovskega basa in diskoidno-plesne poskočnosti odmevajo izrazito angažirana sporočila, ki so dala njihovi militantni plesnosti dodatnega žara in ozaveščenosti. Ta je postala rdeča nit njihovega početja, ki so ga po treh albumih letos nadgradili z novim, četrtim albumom Enemies Like This. Če so se s prvima dvema, The New Song and Dance iz leta 2000 in Gotham! iz leta 2002, prebili iz njujorškega alter-podtalja, so s Stealing of Nation naredili poslovni korak naprej. Za izdajo pri pretenciozni založbi Astralwerks je poskrbel Max Heyes, ki je približal Radio 4 še bolj britanskemu zvoku in jim s poliranim zvokom odgriznil tako prepotrebno surovost.
Zadnji dve leti je skupina Radio 4 preživela na neskončnih turnejah in na njih izoblikovala dober set skladb, ki jih najdemo na albumu Enemies Like This. Z njimi se Radio 4 očitno obrača stran od spoliranosti. To pa ne pomeni, da imamo opravka s surovim, neposrednim albumom kot je bil Gotham!. Album nadaljuje z razvojem svojega prepoznavnega neo-postpunkovskega hibrida. Zgrajen na pumpajoči plesnosti brez težav konkurira angleškim Bloc Party, a se za razliko od njih se zateka k izrazito dubovskim podlagam. Če so Angleži šele pred izzivom drugega albuma, je Radio 4 z že četrtim albumom odprl vse karte. Na čelu z glavnim nosilcem skladb in liderjem skupine, basistom Anthonyem Romanom, in londonskim producentom Jagzom Koonerjem je ustvarila fonotečni izdelek, ki nikakor ne premika svojih ustvarjalnih meja. Dokaj zadovoljna z mehkimi in poslušljivimi skladbami prepleta neo-postpunkovsko hibo s številnimi zvočnimi efekti, kar razgali dokaj neinovativno izraznost in zabetoniranost pri začetnih osnovah in stranskih vplivih. Inflacija zvokov ne dobi prepotrebnega potenciala, ampak se razgubi v hipermiksu. Zelo razgibana in dinamična plesnost točk ostaja osnovni steber početja Radio 4, ki še vedno koketira z ostrino Gang Of Four. Z izrazno angažiranostjo pa je vedno bližja Clashom, za razliko od njih pa ne more in more povleči tako prepotrebne lekcije za dober miks punka in reggeaja. Tako kot je posegla po novi elektroniki, bi morala končno poseči tudi po učiteljih Clash, da bi dobila iz vsega skupaj tudi kaj več kot je že doslej ustvarila, ne pa da se je prepustila sredinskemu in neizivalnemu treniranju povprečne plesnosti.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>