Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NOGOMET JE ENAKO LJUBEZEN (3700 bralcev)
Torek, 20. 6. 2006
Peter Karba



Klikni za veliko sliko: Iz uredništva za kulturo in humanistiko prihaja odmev na osemnajsto svetovno prvenstvo, ki se je prejšnji teden začelo v Nemčiji. Prepričani smo, da je nogomet zgodba, ki jo lahko beremo na mnogo načinov. V eter Radia Študent vam kulturca prinašata sveži pripovedi, ki vsaka na sebi lasten način kljubuje populizmom, nestrokovnosti in dolgočasnosti poročanja o igri, ki je postala religija nacij in zabave. Poslušalcu v pomoč pri umevanju dodane umetniške vrednosti, ki je bo deležen v polnočni kompoziciji, opozarjava, da to ne bo navaden intervju, ampak sestav mnenj dveh nogometnih navdušencev, ki se v življenju nista še nikoli srečala.


Črt je vedel, da leži. Slišal se je, kako diha. V glavi mu je razbijalo s taktom srca, ki je bilo ujeto v vročem telesu, v vroči sobi, v nedeljo sredi junuja. Bil je žejen. V grlu se mu je nabralo za velik, sivorjav hrakl. Pljunil je v cvetlični lonec ob postelji, zadel rožo in še za tren pogledal kako pljunek počasi, ogabno teče po listih. V glavi so mu odzvanjali utripi prejšnjega večera. Domač lokal, toplo pivo, čiki in nek velik televizor. Omahnil je.

Glava se mu je potopila v velik vzglavnik. Žeja. Če je močneje zadihal, je čutil, kako ga v pljučih peče. Želel je otrpniti, zaspati nazaj, a visoko junijsko sonce je sobo že ogrelo. Zaželel si je, da bi mogel vstati, da bi šel pod mrzel tuš, ki bi ga vsaj malo prebudil. Dvignil je trup in sedel ob rob postelje. Težka glava mu je, malo ne, padla med kolena. Kljub temu se je le sklonil, položil čez koleni laket, ter nanj naslonil čelo. “Tako je bolje.” je bila njegova prva misel. Pogledal je proti stopalom, videl kako svinjsko je umazan. Bežno se je spomnil nekih luž, nekega naliva, kako taca v svojih novih sandalih čez travo, kako mu je spodrsnilo, kako se mu družba, lučaj stran, huronsko smeje. Ozrl se je čez sobo k vratom kopalnice. Na tleh je videl ležati svoje umazane cote. Naslonil je čelo na staro mesto,se namrščil, ko ga je prešinilo: “Jebem ti kurčev fuzbal.”

.

.

.

Iz uredništva za kulturo in humanistiko prihaja odmev na osemnajsto svetovno prvenstvo, ki se je prejšnji teden začelo v Nemčiji. Prepričani smo, da je nogomet zgodba, ki jo lahko beremo na mnogo načinov. V eter Radia Študent vam kulturca prinašata sveži pripovedi, ki vsaka na sebi lasten način kljubuje populizmom, nestrokovnosti in dolgočasnosti poročanja o igri, ki je postala religija nacij in zabave.

Poslušalcu v pomoč pri umevanju dodane umetniške vrednosti, ki je bo deležen v polnočni kompoziciji, opozarjava, da to ne bo navaden intervju, ampak sestav mnenj dveh nogometnih navdušencev, ki se v življenju nista še nikoli srečala.

Kulturec PK se je pogovarjal s psihologom Dejanom iz Inštituta za varovanje zdravja. Zanimalo ga je, kaj mu ima povedati o moštvenem duhu. Dejan se je razgovoril o tem kako ekipo sestaviti in kaj je pomembno za njen obstoj in razvoj. Kulturec GK pa se je na drugi strani pogovarjal s Sašom, slovenskim umetnikom, ki je pred leti ustvaril svoje delo upodobitve slovenskega nogometaša. Naj se tekma začne.

.

.

.

Spet je slišal, kako globoko diha in kako otroci spodaj na dvorišču že nabijajo žogo. Zagabila so su mu kolena, na katerih več ni bilo krast, le tu in tam kak mozolj, dolgoletni spremljevalec njegove nezrelosti. Jeza mu je dala toliko moči, da se je, iščoč vsak korak, odmajal do kopalnice. Pogledal se je v ogledalo, preveril svoj zlagani nasmeh, odprl je pipo, počakal hladno vodo in podstavil razbeljeno grlo. Potem je stopil v kopel se tresoč držal roba, da ne bi znova padel in z drugo roko odprl pipo. Mrzle vode ni prenesel, prav tako ni več mogel stat. Legel je, čakal da mu telo oblije voda. Zaprl je oči, dremal, se pomiril. Zbudil ga je želodec. Dvignil se je iz vode in si vzel svežo brisačo. Temeljito se je obrisal, si vrnil kri pod kožo. A povsem miren ni mogel biti. Spomini prejšnjega večera so bili preveč medli in nerazumljivi, da bi jih mogel sestaviti v gotovo sliko. Včeraj ob štirih ga je klical Samo:“Ej stari, kaj delaš danes?” Mislil je še narediti in lastnoročno napisati vabila za sredino otvoritev razstave, a kljub temu odgovoril:”Nič posebnega.” Ni znal biti zvest sebi. Skoraj bal se je časa, ki mu je ostajal za trenutke samote. Ni si zaupal. “Si za kakšno pivo? Dolgo se nismo videli? Pridi, bomo gledali fuzbal, potem pa šli še malo okoli po mestu.” Bil je bolj lačen ljudi, kot pa piva in nogometa.

Odprl je hladilnik. Našel je samo odprto vrečko starih rozin, ki jih drugače še opazil ne bi. Poskusil je eno, in videl da so še užitne. V omari je našel pol stare žemlje. Na njej ni bilo plesni, bila je pa trda kot kamen. Odločil se je, da si bo skuhal čaj, zraven bo namakal žemljo. Že vso večnost ni kuhal čaja. Ni vedel, če ga sploh ima, a vedel je, da ga bo našel. Nekje med cimetom in koriandrom je našel vrečko šipkovega čaja. Ko je pristavil vodo, se je celo spomnil tekme, ki jo je z družbo gledal kot prvo. Trinidad in Tobago proti Švedski. Bilo je nič proti nič. Družbo je zabaval z oponašanjem švedskega poročevalca, ki je proti koncu lezel v tisto nedojemljivo skandinavsko melanholijo.

Skušal si je ponoviti par vicev, pa ni mogel. Na mizi ga je čakal kup kuvert, set raznobarvnih tušev, in peresa z različnimi kaligrafskimi nastavki. Eno teh je vzel v roko in skušal zapisati:”Trinidad in Tobago.” Čeprav se mu je tresla roka, je ugotovil da je ime, Trinidad in Tobago v gotici estetika, ki ga naravnost ponese na gusarske ladje sredi azurnih morij, in da predvsem Trinidad v starogrškem alfabetu zgleda povsem helensko, ne, predsokratsko, ne, homersko. Morda pa je Odisej plul tudi mimo Trinidada, in Tobaga se ve da.

Voda je zavrela. Postani vrečki čaja je dal kar petnajst minut časa, da da vse od sebe. Stara žemlja, ki jo je namakal v čaj je dodala svoj odtenek k patini, ki se je nabirala v svet njegovih doživljanj lepega nedeljskega dne. Ni mu več bilo mar za temne begajoče slike, ki so tonile v luči novih lepot. Pa vendar, ni se mogel spomniti nič smiselnega v zvezi z tekmo, ki je bila kasneje. Zato je prižgal televizor, vklopil teletekst.

Na sporedu je že bil nogometni studio z vedno istimi vedno znova dolgočasnimi gosti, ki se vrtijo okrog desetih fraz. Govorili so o tekmi med Nizozemsko in Srbijo in Črno Goro. “To bo dobra tekma.”, si je mislil. Do obeh držav, nacij, kultur je gojil simpatije. Razmislek o tem, komu bi dal prednost, ga je priklenil pred ekran. Pogledal je še rezultat večerne tekme. Argentina, Slonokoščena obala, dve proti ena, Crespo, Saviola, Drogba.

Utrnilo se mu je še par slik z nogometaši v svetlomodrih in oranžnih dresih, a prav za prav, ga to sploh ni več brigalo. Na vrsti je bila tekma med Srbi in Nizozemci. Zatopil se je v svet lastnih predvidevanj in kalkulacij. Spet je vzel kaligrafsko pero, napisal:”Srbija in Črna Gora.”, nato še:” Nizozemska.”, a v tem ni videl več ničesar. Poskusil je zapisati:”Srbija.”, v glagolici, ki se je je šele učil, a znova, nič. Čakal je tekmo, prenos se je že preselil na stadion, ekipi sta prišli na igrišče.

Zaigrala je himna, Hej Slovani, kamera se je pomikala mimo klenih obrazov ponosnega južnoslovanskega naroda. Začutil je, kako je bil nekoč del nečesa večjega, bolj varnega. Spomnil se je Lepe Brene in nedeljskih kosil, ki jih je z družino užival kot otrok ter spil še zadnji požirek že hladnega čaja. Z dlanjo si je šel preko neobritega lica in se za trenutek zamislil. Trenutek tesnobe je prekinil sodnikov žvižg, ki je oznanil začetek tekme. Sedel je globlje v naslonjač, za ves mesec nogometa globoko.



Komentarji
komentiraj >>