Nedelja, 25. 6. 2006
zoranp
David Murray se je v zadnjem obdobju svoje ustvarjalne poti posvečal nekako petim področjem. Na eni strani se je vedno bolj usmerjal k proučevanju in preigravanju jazzovske zgodovine. Temu ob bok lahko postavimo avtorske poskuse z »big bandom«, še vedno nastopa in snema tudi s svojim kvartetom, projektno pa je segel celo na področje sodobne opere. A za nas so tokrat zanimivejši njegovi projekti, povezani z nejazzovskimi glasbenimi tradicijami. V njih poskuša redefinirati svoje etnično poreklo in s tem seveda tudi kulturno ozadje svojega ustvarjalnega početja. (več!) ...
V tem kontekstu smo se v preteklosti že srečevali s produkti, ki so bili rezultat njegovega zanimanja za afriške glasbe ter sodelovanja s senegalskimi in s kubanskimi glasbeniki. Pa tudi s tistimi, ki so nastali iz njegovega zanimanja za »kreolizacijo«, za pojav, ki je posebej močan v frankofonskih predelih Karibov oziroma Antilov. V tem kontekstu je leta 1998 nastal album z deklarativnim naslovom »Creole«, leta 2002 njegovo nadaljevanje »Yon-de«, leta 2004 pa »Gwotet«, ki se mu bomo posvetili tokrat.
Komentarji
komentiraj >>