Petek, 23. 6. 2006
Napo
skinnerjev ta maw nas je štiri leta nazaj zabrisal po tleh s svojo super frišno debitantsko ploščo original pirate material, ki ni bila plošča kar tako, ampak je botrovala nastanku še enega (od sicer premnogih) angleških muzičnih podžanrov, ju-kej-geridža ... z drugim, konceptualnim ljubavnim albumoma grand don't come for free pa je postal edini pravi otoški urbanomuzični superstar ... tri milijone prodanih izvodov pač ni kar tako ... danes pa bomo skupaj poslušali, kako mu kaj gre v letu 2006 ...
ne preveč dobro, to že lahko rečem: 76,8 procentov tele tričetrturne plošče skinner porabi za eminemovsko deskripcijo zajebenega življenja mega poprock superstarja, vključujoč z opisi objestnega razsuvanja hotelskih sob, šponanja z mega dozami koke in visokooktanskega alkota, dilanja s pravniki in računovodji ... ostalih 23,2 posto nam na srečo pokaže skinnerja, kot nam je bil všeč na prvi plati: duhovitega pisca besedil, zajebantskega recitatorja, uličnega nightclubbing pohajača in introspektivnega analizatorja psihičnega stanja urbane nekaj čez 20-letne mladeži ... mike skinner seveda še vedno zna pribosti hude one linerje, in ni prepričljiv samo v uličnem kvantanju in ciničnih zajebancijah ampak tudi v down-tempo čustvenih in ljubezenskih izpovedih ... problem je seveda predvsem v tem, da svoj talent izgublja na popolnoma nezanimivih temah o življenju v kešu kopajočiega se superzvezdnika, ki hrepeni po starih cajtih, ko ga slava, keš in keš pičke še niso tako obremenjevali ... hm, kot da si ne moremo - če bi nas to že res zanimalo - privoščiti kakšenega kosa žute štampe ... skiner, sedi ... za tole ti ne morem dat več kot dve, veš ... mal se k seb vzem pa premisl, kako naprej ...
Komentarji
komentiraj >>