Stara elektrarna je pred kratkim gostila svežo predstavo Matjaža Pograjca. Show your face, kot se predstava imenuje, je kreirala skupina Betontanc v sodelovanju z Litvansko skupino Umka. Močno zvočno osnovo predstavi je tokrat podala skupina Silence s saksofonskim ojačanjem dua, za katerega je poskrbel Ugis Vitins.

Kot že poprejšnja predstava Betontanca, ki je nastala v sodelovanju z nizozemsko skupino Jonghollandia in smo si jo lahko ogledali decembra leta 2004, se tudi tokrat ostrina političnega angažmaja ne omehča. Če je v predstavi ''Everybody for Berlusconi'' bila tarča kritike in posmeha izredno jasna in direktna, pa tokrat umanjka prav obraz fokusne tarče. Krivec ni materializiran, je votel, vendar je navzoč povsod, je grešni kozel 21.stoletja, je grožnja, ki se jo preganja.

Tudi tokrat Matjaž Pograjc uporabi široko paleto detajliranih scenskih rekvizitov, zanimivih, povsem enostavnih a izredno učinkovitih situacijskih rešitev z zgovorno simboliko barv in zvoka. Predstava je pisana za sedem izvajalcev, ki pa so večji del predstave postavljeni v odrsko spremljavo. V ospredju je namreč potek zgodbe, ki se tiče glavnega junaka. Le-ta je brez obraza, brez telesa, brez glasu – dlani sedmih izvajalcev v belih rokavicah so tako nujne za oživitev brezobličja. Miniaturni zimski pajac tako dobi glas, gibajoči stas in gestikularno izraznost, katero povzročijo temne človeške silhuete s prižganimi čelnimi lučkami. Čeprav brezobličen, votel, je postavljen gledalcu kot edina možnost empatičnega vživljanja.

Premikajoči se miniaturni kombinezon nič hudega sluteč torej povzroči gonjo črnih silhuet, hlapečo, vžigalno vrvico poželenja po moči in iztrebljanju grožnje. Eliminirati razvpito nevarnost, treščiti jo ob tla, potunkati v vedro vode, ukazovati ji, prisiliti jo k podpisovanju listin priznanja. Vse to pod pretvezo neibežnega, samoumevnega za splošno dobro.

Vendar se zgodba tu ne ustavi; obregne se še v sladkanje ''ljubavne'' romance, v egoistični monopol vladarjev, v plapolanje rdečega prapora revolucije, v zabavljaški hedonizem, v apatijo množic. Skratka lahko bi povzeli, da gre za servirano, kolažno kritiko vsega, kar že vemo, vsega kar vidimo. Ko se torej publiki direkt ukaže budnico, vse skupaj deluje malček naivno, a kakopak potrebno.

Betontanc torej zopet postreže s predstavo, s katero izrazno ekperimentira. Rok Vevar nam sicer napove spremembo žanra v gledališče predmetov - brez pretiravanja pa bi lahko rekli, da ob že vajenem, dokaj močnem fizičnem okviru gledališča, skupina Betontanc tokrat poseže po opori glasbil in lutkovnih predmetov.

Vse skupaj deluje izredno melodično, nekaotično, všečno. Silence in njihov ''variety of choices'' ki se trikrat v živo odvrti,

Branko Potočan kot gibalni mentor, ki potanko in vidno zrežira gibalno kaotične scene, tekst Andrisa Gauja, ki ubogega pajacka pretvori v žrtveno jagnje in vsi mali, precizno izdelani predmeti, ki na slamnatih nožicah lebdijo, preden jih ne požre rdeči zastor. Vse tako všečno, barvno, dodelano, brez ekscesov, dokaj nadzorljivo, že izpovedano. Predstava je sočna, vendar se od sladkobne otožnosti na trenutke zazdi, da se pravzaprav nahajamo v lutkovnem gledališču in da bomo, ko se luči ugasnejo, z bonbončki v žepih jecljajoče odšli ven. Vse v predstavi izgovorjeno, zapeto, uprizorjeno se nam že tako globoko zajeda v male možgane, da postaja lakomno del besednega repertoarja, kateremu pokimamo z obrazom ali brez.

Za vas popisala Anaira.