Svoj tretji celovečerec Naomi Kawase postavlja v starodavno japonsko prestolnico Naro. V Sharasojyu – drevesu sorodnih duš njen rojstni kraj, v katerega se je v svojem obsežnem filmskem opusu že večkrat vrnila, postane mesto življenja. Mesto izginevanja, izgubljanja, pozabljanja, sprejemanja, soočanja, spreminjanja in mesto ponovnega rojstva.

Skozi Sharasojyu nas izjemna sodobna japonska cineastka popelje z umirjeno intenzivnostjo. Kamera počasi, zavzeto sledi junakom po zapletenih uličicah Nare. Zaradi dolgih in preciznih posnetkov se zdi, kakor da se posamezni deli mesta, po katerih so hodili protagonisti, vtisnejo v spomin za zmeraj. Na pol dokumentarno svoje junake spremlja ob vsakodnevnih majhnih rutinah. Kamera izrisuje like, tako da počiva na čisto navadnih preprostih ranjenih ljudeh, jih objema in tako niza subtilne trenutke.

Umirjenost in precejšnja dolžina posnetkov le večata intenzivnost, ki se odraža v načinu, s katerim Kawasejeva prisluhne bolečini svojih junakov. Ne pripoveduje zgodbe, ampak sočutno in nevsiljivo posluša in opazuje junake. Posluh za žalost gre po vsej verjetnosti pripisati dejstvu, da so jo zapustili starši, ki so se ločili, njeno vzgojo pa je prevzela babica, ki je portretirala v Katatsumori leta 1994.

Naomi Kawase, ki se s sedemintridesetimi leti uvršča med mlado generacijo sodobnih japonskih cineastov, velja za eno izmed mednarodno najbolj priznanih imen sodobnega japonskega filma. Filmu se je posvetila že med študijem fotografije, ko je s superosmičko posnela družinske portrete, v katerih se že čuti njen poetični slog. Njen obsežen opus premore veliko kratkometražcev in tri celovečerce, mednarodno občinstvo pa je osvojila z igranim prvencem Suzaku leta 1997. V svojih delih niha med fikcijo in osebnoizpovednim dokumentarcem.

V mnogih filmih se sooča z izgubo. Kot pravi sama, v Sharasjyuju govori zgodbo o vsakem izmed nas in o izgubi dela tega, kar smo. Vendar pa film ni melanholičen ali žalosten, niti teatralen ne. Harmonično, z umirjenostjo dolgih posnetkov in nizom subtilnih trenutkov, se ves čas ustvarjajo barvito čustveno močni prostori. Trenutke skolažiramo in dokončno doumemo malce kasneje, saj jim med filmom nekako pozabimo razbirati podpomene,.

Ključno časovno – ali bolje – prelomno vlogo v filmu odigra Basara – festival, posvečen bogu Jizu, zaščitniku otrok, nosečnic in popotnikov. Na dan Basare nas v film popeljejo zamolklo vsiljivi in ritmično natančno menjujoči se zvoki zvonov, ki napovedujejo nekaj prelomnega. Dogodi se trenutek, ki zaznamuje življenje glavnih protagonistov, družinice Aso. Življenje je bilo odvzeto, življenje posameznika zastane, čeprav teče dalje.

Življenje spet zaživi na novo, ko se vsi junaki po desetletju spet znajdejo na Basari. Senco zamenja svetloba. Ulični barviti divjaški ples predstavlja veličasten, energičen, karizmatičen prizor, poln vitalnosti, ki povzroči ščemenje in v gledalcu željo, da bi se na platnu pridružil preplavljajoči se energiji. Protagonisti tu prvič delujejo kot nekakšna celota, saj med individualnimi dokumentarnimi posnetki ni zaznati neke globlje povezanosti med njimi.

Energični ples, izbruh glasbe in barv, je katarzična prelomnica, ko se junaki pomirijo vsak s svojimi globoko zakopanimi čustva in skrivnostmi in na novo zaživijo. Energijsko nabit, sicer malce manj kot ples, je drugi ulični prizor, ko mlada Yu in Shun pretečeta pot, ki smo jo že prej memorirali pri doslednih dolgih posnetkih portreta Nare. Tečeta kot bi šlo za življenje in smrt.

Kawase nam razgalja tudi najglobljo intimo. Eden izmed intenzivnejših prizorov je tudi rojevanje Reiko, katere vlogo odigra režiserka sama. Film je prežet z ljubeznijo do življenja, sapo jemajočimi prizori in harmoničnim razmerjem med glasbo in subtilnimi intimnimi trenutki.

Senzualno fotografijo odlično dopolnjuje glasbena stvaritev japonske glasbenice Ua, ki je vse prej kot običajna filmska glasba. V grobem ambientalno glasbo se tu in tam prikradejo meditativni zvoki, obredno petje, potem pa dvorano preplavi mešanica zvokov, ki je -predvsem skupaj s platnom – kriva, da gledalcu večkrat zastane dih.

Drevo sorodnih duš je začaralo Majo Krajnc.