Četrtek, 7. 2. 2002
petrak
K sestopanju iz slonokoščenega stolpa hermetičnosti verzov v času podivjane elektronskomedijske, gsm in internetne družbe morda doprinesejo literarna branja. Uspešno? Uvertura v letošnji praznik »kulture« se je zgodila konec prejšnjega tedna v Kudu Franceta Prešerna s Trnovskimi terceti.
POZNAŠ, POET, SVOJ DOLG? ali OŽIVLJENA POEZIJA PROTI VERZOM SLONOKOŠČENEGA STOLPA
Pokloni spominu obletnice smrti pesnika Franceta Prešerna ali pokloni kulturi in kulturnemu prazniku se zadnja leta v Sloveniji kar množijo. Nekaj dni v letu je, ko se govor in pisanje osredinita na odtujeno poezijo: knjige na sploh, predvsem leposlovne, se zdi, da se približajo ljudem, bolj kot med samotnimi dlanmi v intimi posameznika pa so obravnavane po svoji fizični plati. K sestopanju iz slonokoščenega stolpa hermetičnosti verzov v času podivjane elektronskomedijske, gsm in internetne družbe morda doprinesejo literarna branja. Uspešno? Uvertura v letošnji praznik »kulture« se je zgodila konec prejšnjega tedna v Kudu Franceta Prešerna s Trnovskimi terceti.
Letošnji Trnovski terceti, ki so v Kudu odzvanjali v večernih urah od srede, 30. januarja, do petka, 1. februarja, so bili deveti zapovrstjo. Organizatorja Kud Franceta Prešerna in Društvo slovenskih pisateljev, ki prispeva v mošnjiček, sta pesniški festival v devetih letih razširila od branj slovenskih pesnikov na mednarodni pesniški festival, edini v Ljubljani. Spomnimo se začetkov: prvotna ideja in preblisk pesnika Iztoka Osojnika je kasneje postala živa stvarnost pesnika Toneta Škrjanca. S pomočjo zasledovalcev poezije – poleg Škrjanca tudi Primož Čučnik in Brane Mozetič – so se v Trnovem poleg slovenskih pesnikov pesmofilom predstavili še bolj ali manj poznani mladi tuji pesniki. Poljak Adam Wiedemann, ki je sicer že sodeloval na dnevih poezije in vina v Medani in v Vilenci in čigar prevod zbirke pričakujemo letos; hrvaški pesnik Drago Glamuzina, letošnji gost Dnevov v Medani, prevod njegove pesniške knjige Mesarji pa še sveže diši pri mariborski Literi. Michela Obita oziroma v Ljubljani bolj poznanega kot Miho Obita iz zamejstva smo že slišali na Literarnih dvojcih v K4, na Dnevih v Medani, od lanskega septembra pa nam je na voljo izbor njegovih pesmi v prevodu pesnice Taje Kramberger, ki je izšel pri tržaški založbi Alchimie, z naslovom Leta na oknu. Ane Ristović, ki je sicer Srbkinja, a glede na to, da že nekaj let živi, deluje in objavlja v literarnih revijah v Ljubljani, ni potrebno posebej predstavljati. In vendar so Terceti izsledili nekaj novega in Sloveniji nepoznanega – katalonskega pesnika, doktorja primerjalne književnosti in profesorja literarnega prevajanja na barcelonski univerzi, Victorja Obiolsa.
Victor Obiols, ki je tudi navdušen pianist in pevec bluesov, je bil s svojim izdelanim nastopom za zgled. Popestril ga je s klavirsko spremljavo in tenkočutno ubeseditvijo svojih verzov ter nastopom pesnice Svetlane Makarovič, ki je Obiolsovim verzom, v slovenskem prevodu Avrore Calvet in Braneta Mozetiča, s prepoznavno artikulacijo in interpretacijo pesmim vdahnila živost in posvečenost. Tudi pesniki še vedno pozabljajo, da pesniškemu večeru botruje nastop. Dobra poezija še nič ne pomeni v okvirih nastopa; avtorji pozabljajo na dolg in ji z največkrat površnim linearnim branjem prej delajo hudo. Še posebej se to opazi, če je nastop daljši. Na Tercetih berejo po trije pesniki na večer in vsled tega imajo 20 do 45 minut za nastop, tako da je poeziji dopuščeno, da res zadiha. Organizator je opazno imel v mislih to, da z glasbenimi vložki, vmesnimi pavzami, sproščenim povezovanjem, nevsiljivim ozračjem in spontanostjo razbije monotonijo in hermetičnost literarnih večerov. In mu je kar uspelo, saj obisk po 50 obiskovalcev na prva dva večera in okoli 80 na sklepnem priča, da se po delnih ruševinah slonokoščenega stolpa ne sprehajajo le pesniki in poeziji blizki ljudje. Ravno nasprotno: te dni jih v Kudu ni bilo kaj prida, tudi novinarjev ne. Predvsem pa Terceti s svojo nevsiljivostjo in z brez zastonjskega vina ter z vstopnino 500 sitov ne privabljajo tistih kvazizvedavcev, ki morajo nos pomoliti v sleherno dogajanje, ki je »in«, in biti tam tudi videni.
Festival očitno dela na samopodobi in ni samemu sebi v namen. Organizator je, kar je pohvalno, za pesnika, ki še nimata slovenskega knjižnega prevoda, to sta Obiols in Wiedemann, pripravil snopiča z njunimi pesmimi v slovenščini. Na voljo so bile tudi nekatere knjige. Zaključni, zadnji večer, je bil v sproščeni atmosferi Ane Ristović, ki je brala v srbščini, Maruše Krese, svobodne novinarke, esejistke in pesnice, ki deluje v Berlinu, ter Klemna Piska, ki je svoj nastop z neointelektualističnimi, navidez preprostimi in šaljivimi pesmimi, polnimi enciklopedičnega literarnega znanja, sklenil s koncertom Žabjak tria na kitari in z vokalom. Po lahkotnejšem zaključku pa nikakor ne gre soditi celega festivala, saj je poleg že omenjenega katalonskega pesnika Victorja Obiolsa, ljubljanski prostor s svojim nastopom počastil tudi Michele Obit, ki je svoje pesmi prebiral v slovenščini z refleksi zamejskega narečja. Intenziven lok nastopa pa je ustvaril tudi hrvaški pesnik Drago Glamuzina, ki je s težnjo po otroško objektivistični noti branja in v upravičeno odsekani linearni dikciji oživil svoje verze v hrvaščini. Veliko Slovencev zna poljsko bi lahko sodili po odzivu občinstva med sproščenim Wiedemannovim nastopom. Lucijo Stupica je na čelu spremljal Igor Mitrovič; natančno zasnovan preplet pa morda ni vzdržal začetnega percepcijskega magnetizma. Na devetih trnovskih Tercetih je bilo moč slišati kar nekaj pesmi obeh s knjižnega sejma nagrajenih prvencev prejšnjega leta. Poleg Stupice je nastopil tudi asistent za slovensko književnost na filozofski fakulteti in pesnik Peter Svetina, ki je prebiral pesmi Kavarne v prvem nadstropju in nekaj pesmi Vaska Pope, ki jih je prevedel v slovenščino.
Kakšna je torej bera trnovskih Tercetov oziroma kakšen je odtis pesniških branj prejšnjega tedna?! Literarna branja, ki jim vzporednico prej lahko zarišemo z govorništvom in nastopom, performansom, kot pa s knjigami in zapisano poezijo, še vedno trpijo pod mankom, ki se sliši kot izdelan nastop, zaresnost interpretacije, stremljenje k motivaciji poslušalcev, bralna kondicija in podobno, nenazadnje tudi izbor glasbe. Nedvomno k Tercetom mnogo prispeva tudi neformalno ozračje Kudove dvorane. Čemu sploh Terceti? Nenazadnje lahko pomeni literarno branje za poslušalca tudi prvo srečanje s prostori poezije in pisave nekega avtorja, ki ga še ne poznajo. O poeziji sami, pesniškem svetu nekega pesnika pa si neobhodno ustvariš vtis šele po samotnem branju in prebiranju knjige. Ampak to je že druga zgodba.
Kako pa se sliši zgodba organizatorja. Na trak smo ujeli nekaj trenutkov razgovora s pesnikom Tonetom Škrjancem.
Odgovarjal je na vprašanje čemu Terceti in katera imena oziroma poetike so se mu kot pesniku in organizatorju vtisnili v spomin.
Po devetih trnovskih Tercetih z oživljeno poezijo je hodila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>