Sobota, 1. 7. 2006
primozv
Nocoj predstavljamo precej netrendovski album njujorških The Seconds. Bend, ki je in najbrž tudi vedno bo bolj znan po tem, da njegovi člani oz. člana igrata tudi v drugih, bolj uveljavljenih zasedbah. Čeprav The Seconds o sebi neradi govorijo kot o stranskem projektu, dejstva na žalost govorijo drugače. Od njihove prejšnje izdaje prvenca naslovljenega z »Y« je minilo celih pet let. V tem času se razen nekaj koncertov z bendom ni dogajalo veliko. So pa bili člani The Seconds toliko bolj aktivni v svojih matičnih bendih. Kitarist in vokalist benda, Zach Lehrhoff, je v vmesnem času s skupino Ex Models, pri kateri sicer igra bas, posnel dva studijska albuma in prgišče EPjev. Še bolj aktiven je bil bobnar Brian Chase, ki je v teh petih letih z Yeah Yeah Yeahs s koncerti obkrožil svet ter se iz anonimnosti njujorškega podzemlja prebil v sam vrh trenutno aktualne rock'n'roll scene. Izjemo predstavlja basistka Jeannie Kwon, ki ji The Seconds predstavljajo glavno skupino. (v celoti!) ...
* Nocoj predstavljamo precej netrendovski album njujorških The Seconds. Bend, ki je in najbrž tudi vedno bo bolj znan po tem, da njegovi člani oz. člana igrata tudi v drugih, bolj uveljavljenih zasedbah. Čeprav The Seconds o sebi neradi govorijo kot o stranskem projektu, dejstva na žalost govorijo drugače. Od njihove prejšnje izdaje prvenca naslovljenega z »Y« je minilo celih pet let. V tem času se razen nekaj koncertov z bendom ni dogajalo veliko. So pa bili člani The Seconds toliko bolj aktivni v svojih matičnih bendih. Kitarist in vokalist benda, Zach Lehrhoff, je v vmesnem času s skupino Ex Models, pri kateri sicer igra bas, posnel dva studijska albuma in prgišče EPjev. Še bolj aktiven je bil bobnar Brian Chase, ki je v teh petih letih z Yeah Yeah Yeahs s koncerti obkrožil svet ter se iz anonimnosti njujorškega podzemlja prebil v sam vrh trenutno aktualne rock'n'roll scene. Izjemo predstavlja basistka Jeannie Kwon, ki ji The Seconds predstavljajo glavno skupino.
Morda je prav zaradi tega v mnogih trenutkih prav ona motor benda. S trdim, brezkompromisnim udrihanjem po strunah svoje bas kitare ter vokalnimi vpadi, ki so še najbolj izstopajoč element v zelo monotoni zvočni podobi, ki je namerno takšna. Kratitude je kljub občasnim izbruhom zelo minimalistično zveneča plošča. Čeprav vse skupaj daje vtis totalnega kaosa, so posamezni zvoki ne glede na svojo nebrzdano naravo količinsko zelo natančno odmerjeni. Če prej našteto The Seconds uporabijo kot izhodišče, je naslednji logični korak neskromno ponavljanje kratkih, bodisi kitarskih ali vokalnih fraz. Pri tem pa The Seconds čez komade ne zdrvijo s hitrostjo hard core-a, temveč se počasi in natančno lotijo vsake malenkosti Nato pa jo natančno ponavljajo, kot bi hoteli reči »le poslušajte, tega kitarskega akorda pa res ne gre prezreti«.
The Seconds nimajo nobene težave s komadi, pri katerih je celotno besedilo zgolj en stavek, ki ga ponavljajo vse dokler ne ocenijo, da je dovolj, pri čemer velja dodati, da je vsaj moja meja sprejemljivosti ponavljanja pogosto dosežena že dosti taktov prej, preden se komad zaključi. Svojevrsten rekord dosežejo že kar pri uvodni skladbi Moving, kjer je besedilo sestavljeno iz celih treh besed. No je pa zato vokalna interpretacija toliko bolj bogata. Če so kitare in bobni v štirikanalni maniri prav nemarno pústi, so ravno vokalni izbruhi vseh treh članov tisti žmoht, ki naredi ploščo poslušljivo. Na plošči najbolj izstopajoč komad nosi zaporedno številko dve, v njem pa The Seconds že napredujejo do štirih različnih besed. Te so kakopak zapisane že v samem naslovu skladbe Sister Ate My Son. V tem komadu se The Seconds še najbolj približajo zvoku, ki ima poleg vseh že prej naštetih lastnosti še najbolj privlačno ritmično podlago in res dober kitarski riff. To pa, če vprašate The Seconds, že povsem zadostuje za spodoben komad.
V primeru The Seconds je praktično nemogoče govoriti o kakršnihkoli žanrskih opredelitvah. The Seconds jim namreč vsem po vrsti kažejo pokončen fuck off. Po drugi strani pa je ravno ta zavestna ne-žanrskost tisti parameter, ki jih skupaj z ostalimi bendi s takšno držo, dela prepoznavne. Malce paradoksalen sklep na tem mestu je torej tak, da je tudi »ne-žanr« ali pa »anti žanr« v konči fazi le žanr.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>