Socialni demokrati, druga največja opozicijska stranka, so ta teden predstavili svoj strankarski program. Sicer je Liberalna demokracija Slovenije pod mentorstvom Dušana Kebra svojo novo vizijo predstavila pred Socialnimi demokrati, so pa slednji toliko bolj prepričani, da imajo najboljši program. Tako bi naj po njihovem mnenju na naslednjih generalnih volitvah stranka pod krmilom Boruta Pahorja z oblasti vrgla premiera Janeza Janšo in postala najmočnejša stranka v Sloveniji z levega bloka.
Veliko je govora o nedefiniranosti in izguljenosti slovenske levice, ki je ostala brez vizije in sprejemanje novih populističnih programov ji zagotovo ne bo pripomoglo k večji efektivnosti.
KVAZI-EGALITARIZEM SOCIALNIH DEMOKRATOV
Socialni demokrati, druga največja opozicijska stranka, so ta teden predstavili svoj strankarski program. Sicer je Liberalna demokracija Slovenije pod mentorstvom Dušana Kebra svojo novo vizijo predstavila pred Socialnimi demokrati, so pa slednji toliko bolj prepričani, da imajo najboljši program. Tako bi naj po njihovem mnenju na naslednjih generalnih volitvah stranka pod krmilom Boruta Pahorja z oblasti vrgla premiera Janeza Janšo in postala najmočnejša stranka v Sloveniji z levega bloka.
Veliko je govora o nedefiniranosti in izguljenosti slovenske levice, ki je ostala brez vizije in sprejemanje novih populističnih programov ji zagotovo ne bo pripomoglo k večji efektivnosti. Tako so po besedah predsednika Mladega foruma Dejana Levaniča Socialni Demokrati kar naekrat postali moderna razvojna levica, čeprav je iz dejanj v stranki vedno bolj jasno, da polzijo proti sredini zaradi tega, ker je na sredini ponavadi več glasov. Vstop v Partnerstvo za razvoj je bila prva slaba poteza stranke, saj se je izkazalo, da široko in dobrosrčno partnerstvo ne bo dalo velikih rezultatov, ampak je zgolj odraz opurtunizma.
Borut Pahor večkrat izjavlja, da jim gre zgolj za dobro prihodnost Slovenije in skuša s tem dajati vtis izredno konstruktivnega politika. A če zgolj govoriš, da je treba nekaj spremeniti, ker tako ne gre naprej, po drugi strani pa bore malo konkretnih predlogov položiš na pladenj, potem pač izgledaš kot nabiralec političnih točk. Saj gre pri sodelovanju Socialnih demokratov s slovensko vlado zgolj za kozmetične popravke predlaganih reform oblasti, pri tem pa se Pahor trudi, da bi pri pritrjevanju reformam vseeno kazal svoj socialni čut. In medtem ko se Liberalna demokracija Slovenije otroško kuja v kotu, Pahor vleče mamo za krilo.
Socialnih demokratov ne bo rešil noben nov program, ki se večinoma zgolj prilagaja tržni ekonomiji, vsebuje pa za razliko od desnice malo močnejšjo socialno intonacijo. Pravzaprav gre pri tem za liberalni egalitarizem, ki ga je najboje utemeljil ameriški politični filozof John Rawls v sedemtesetih letih prejšnjega stoletja. Deliberativna demokracija liberalnega egalitarizma deluje po načelu, da je razlika med ljudmi legitimna, v kolikor je v korist revnim, kar mora zagotoviti država z regualcijo. S tem seveda ni nič narobe, če bi to veljalo za vse prebivalce določene države. A takšne politične usmeritve, podobno kot desnica, še vedno sledijo tradicionalni pravni terminologiji enotnosti ljudstva in totaliteti, ki na splošno omogoča izključevanje velikega števila ljudi iz družbe oziroma vključenost vključenih in izključenost izključenih. To se je najlepše pokazalo pri problemu gambijskih nogometašev, ki jim naša država noče dati azila, pri Socialnih demoratih pa se je s tem problemom najbolj ukvarjal Levanič.
Levaničevemu razmišljanju o gambijskih nogometaših niti ne bi mogli dejati resno dejanje, ampak prej nesmiselen cinizem. Janši je pač poslal pismo, v katerem navaja biblijske zgodbice in mu s tem skuša vzbuditi slabo vest. Od kdaj pa katerakoli konzervativna vlada upošteva biblijo, če bi zaradi tega sama morala postati bolj odprta? Ravno ko desnica hoče sprejeti kaj represivnega, se sklicuje na krščanske vrednote. Zato je bila poteza Levaniča popolnoma zgrešena. Ampak to je očitno za Levaniča moderna levica. Nič ni modernega v levici, če ta še vedno ostaja znotraj deliberativne demokracije kompromisa. Zaradi tega samo drsi v sredino. Pri vprašanju Gambijcev ne more iti za kompromis, pa čeprav se ta od vlade še vedno pričakuje, ampak se ravnanje z njimi lahko opiše le kot suspenz etičnega v imenu politično-pravne ureditve Slovenije. Slednja pa je podobna tako pod levico kot desnico.
Kompromisov so znotraj Socialnih demokratov zelo željni, saj jih iščejo skoraj pri vseh pomembnih vladnih zakonskih predlogih. Tako se je že zelo spremenil njihov pogled na polpreteklo zgodovino in socialne reforme, saj so vedno bližje oblasti. Očitno se jim dogaja to, kar se dogaja večini mainstreamovske levice po padcu berlinskega zidu. Ne znajo natančno opredeliti svojega odnosa do levičarskega totalitarizma oziroma mislijo, da je v postsocialističnem obdobju mogoča in legitimna samo delireberativna demokracija. Ne sledijo pa alternativni levici, ki ne deluje hirearhično, ampak mrežno ter ulično. Zato slovenski levici ne preostane drugega kot igranje na konsenz in prilagajenje sodobnemu globalnemu vsakdanjemu političnemu trendu, ki pa vodi navzdol.
Iz tega sledi, da se v Sloveniji levica ne razlikuje radikalno od desnice, saj se veliko problematik pod vladavino levice, kot so Romska, Azilantska, Gejevska in Lezbična, Skvotoska in še bi lahko naštevali, ni razrešilo in je bilo veliko ljudi zaradi tega negativno diskriminiranih. Se pa levica zelo burno odzove, če je do raznih marginalnih skupin nestrpna desnica, kar pa spominja prej na hinavščino kot pa na resno politično opcijo.