Maruša Bertoncelj recenzira del dogajanja na reggae veselici ROTOTOM SUNSPLASH v Italiji ...
Teden dni nazaj se je v zaselku Osoppo pri Udinah začel 13. zaporedni Rototom Sunsplash reggae festival, 7. po vrsti na omenjeni lokaciji, kateremu sem sama prisostvovala prve 3 dni. Glede na koncertno in soundsystem ponudbo bi v danem terminu težko recenzirali prav vse – tudi v treh dneh nisem dosledno uspela spremljati vseh nastopajočih in bom zato skušala povzeti dogajanje bolj grobo, kakšno besedo več pa bom vendarle povedala o nastopih, ki sem jih uspela videti in slišati.
V petek, 7. julija, so se na odru zvrstile zasedbe Red Stripes, Train To Roots, Jamaica All Stars, BR Stylers, Africa Unite in Junior Kelly, na t.i. Dancehall Area pa One Love Hi Powa soundsystem z gostom Burrom Bantonom na mikorfonu. V času nastopa prvih dveh bandov, obeh italijanskih, sem bila še zaposlena z naselitvijo, ki za mnoge prišleke tudi letos ni bila lahka naloga, razen tistih, ki so v kamp prišli že dan ali dva prej – kot moji prijatelji, ki so uspeli prihraniti nekaj dragocenega prostora pod drevesnimi krošnjami. Da je to luksuz, priča dejstvo, da je bilo v celotnem kamp objektu prvi vikend vikend okoli 8000 šotorov, ne dosti manj pa zunaj njega. V petek je že vse kazalo na največjo obiskanost tega tradicionalnega festivala doslej, a še vedno na znosni ravni.
Ušesa sem že bolj našpičila okoli 22. ure, ko so nastopili Jamaica All Stars, legende jamaških ska-jazz korenin, v kateri še vedno najdemo denimo Johnny-ja ' Dizzy' Moore-a iz Skatalites, žal pa ne več Justina Hindsa, ki je preminul lani spomladi. Ti so zbirajočo se pisano množico obiskovalcev razveselili s pristno in pošteno ska, rock-steady in reggae godbo, odigrano, kot se je to počelo nekoč, ko so žure delali še orkestri, sestavljeni iz kvalitetnih in med seboj odlično ujemajočih se solistov oz. sekcij. Nekaj za tiste, ki prisegajo na klasiko, torej. Manj pozorna sem bila spet v času nastopa BR Stylers, katere je najbrž odveč predstavljati, kar pa sem uspela ujeti pa je zvenelo zelo solidno in malček mi je žal, da nisem bila bolj pozorna, saj so BR Stylers v zadnjem času ustvarili že precej novega materiala kot tudi nadgradili svoj pristop, odkar sem jih nazadnje spremljala. Da Africa Unite vselej naredijo žur, ne dvomim, a sem to italijansko zasedbo povsem prešpricala – deloma zavoljo dejstva, da nastopijo vsako leto, deloma pa zaradi čekiranja vseh ostalih prizorišč. Tudi bobodreada Juniorja Kellyja z Jamajke, ki je nastopal zadnji na prvi festivalski dan, sem predlani že videla in slišala v živo in se zato nisem posebej nadejala njegovega koncerta, je pa zbrano množico - sicer brez presežkov, a z nekaj zanimivimi jazzovskimi vložki spremljevalne zasedbe - nemara zadovoljil.
Da priljubljenost reggae glasbe v zadnjem času diktirajo predvsem soundsystemi pa se je znova pokazalo na Dancehall Area, kjer so po končanem programu na glavnem odru torej, okoli pol tretje zjutraj, začeli »bobneti« One Love Hi Powa soundsystem, eden vodilnih italijanskih zvočnih sistemov, katerim se je nato pridružil težko pričakovani gost z Jamajke, trenutno pravtako vodilna »goflja« Burro Banton. Njihov nastop je bil vsekakor vrhunec večera oz. jutra za vse več tistih, ki prisegajo na soundsystem žure. Glavne sestavine tega so: spretni selektorji z dobrim okusom za »riddime«, ki so hkrati na tekočem z najnovejšimi hiti, dobro ozvočenje, dober toaster (MC oz. DJ na mikrofonu) ter – na vse omenjeno usekana ter ustrezno opremljena publika – z rekviziti kot so troblje, piščalke in spreji za ustvarjanje ognjenih zubljev v zrak. Tisto noč nobena sestavina ni manjkala in tako smo do dne plesali, skakali ter tulili »pull-up« kot odvezani, saj nam ob izvrstni selekciji, ravno pravšnji dozi »pull-upov« ter značilnem gromko-rezkem Burrotovem vokalu ni preostalo drugega. Zazdelo se mi je sicer, da Burro Banton na posnetem materialu vseeno zveni bolje in da njegov način DJ-anja pride bolje do izraza, a narava dotičnega žura mu skoraj ni pustila do sape. Poleg utrujenega glasu, bi se mu dalo očitati tudi kratkost nastopa, glede na to, da nas je bilo ogromno takih, ki smo si prvi dan od njega obetali največ, nastopal pa je komaj slabo uro. Pa vendar – vsekakor izjemen soundsystem žur, predvsem po zaslugi energičnih in izkušenih selektorjev. Verjamem, da imate nekateri obiskovalci reggae zabav še vedno rajši »long play« stil, se pravi poplesavanje ob poslušanju celih komadov brez interferenc efektov, MC-janja in podobnih dodatkov, moram reči da tudi sama nimam nič proti takšnim »mirnim« glasbenim večerom, ampak petkov dogodek na Dancehall Area bi bil odličen poučen zgled, kako izgleda prava dancehall zabava – za denimo tiste, ki so se zgražali nad trobljami in ognjem v klubu K4, ko je nastopil David Rodigan dober mesec nazaj.
Sobota, drugi redni festivalski dan, je bila zgodba zase. Padla je tema – že podnevi. Na prizorišče je drla masa ljudi in do večera je bilo le-to tako polno, da besedna zveza »open-air« ni imela nobenega pomena več. Groba ocena števila prisotnih – 50.000. Vztrajala sem samo do polnoči, nato pa pobegnila v zavetje svojega šotora, kjer je bilo znatno več zraka in prostora, kar sem v tisti nepopisni gneči začela vse bolj pogrešati. Zamudila sem spet prve nastopajoče: La Familia Torelli so začeli že ob 19h, šolsko uro kasneje so jih zamenjali Mighty Vibez, udeleženci/zmagovalci letošnjega natečaja za mlade ne- oz. manj uveljavljene evropske reggae bande, tem pa so sledili še Aluta Continua. Okrog 22ih pa sem začela spremljati vsekakor razočaranje dneva, Andrew-a Tosha. O njegovem nastopu sploh ne mislim izgubljati besed, a ker je ravno mojstrov sin – govorimo seveda o Petru Toshu, naj njegov poskus glasbene ustvarjalnosti vseeno ocenim: ojoj ojoj. S tem bi najraje končala, a se čutim dolžno postreči še s kratko obrazložitvijo: Andrew Tosh je po očetu podedoval glas, posluh in ime, kar pa njemu očitno zadostuje. Podobno kot Julian Marley, če se kdo spomni njegovega koncerta na predlanskem Soča reggae riversplash festivalu. A slednji se je potrudil z vsaj nekaj svojimi komadi, dočim Andrew Tosh še tega ne. Vsekakor brezveze mašilo na odru, kjer se je dogajanje zavleklo skoraj do tretje zjutraj, saj sta mu sledila še new-roots popevkar Luciano in mistično-zvočni Burning Spear, oba z moje strani spet že videna, slišana in tudi tokrat s strani kolegov bolj ali manj pohvaljena glasbenika, ki sem ju tokrat kot že rečeno prešpricala zaradi zares neudobne nagužvane atmosfere. Proti jutru so sicer na Dancehall Area vabili še italijani Madkid, Moddi in MC Fidoguido, za katere pa dvomim, da so uspeli ponoviti utrip prejšnje noči.
V nedeljo, 09. julija je bilo tudi na Rototomu vse v znamenju finala svetovnega prvenstva v nogometu, a moram reči da na zelo kulturni ravni. Veselo vzdušje je čez dan naraščalo, število obiskovalcev hvala bogu upadalo in do začetka tekme je bilo prizorišče spet kot prijetna »rasta vasica«. Pravzaprav je bilo še največ miru ravno v tistih treh urah, saj je skoraj vse zastalo – nekaj štantov se je zaprlo in celo koncertni program je vključeval pavzo v času podaljškov in enajstmetrovk. Do pavze se je dalo slišati in videti ženske rastafarijanke iz Rima Bloomy Roots, afriški dvojec Seyni & Yeliba ter še eno jamajško pevsko legendo Winstona Francisa z zasedbo Cookomackastick, kar so zavoljo zgodnjih ur ter seveda nogometne mrzlice spet spremljali le redki. Po zadnjem odločilnem golu pa se je v Osoppu zaslišal dolg, zelo zelo glasen in složni vzklik, nato pa spet v ustaljenem vzdušju andiamo pred glavni oder. Nastop Capletona je bil potrjen tik pred začetkom festivala, saj se je predlani mnogim zameril zavoljo »hate-speecha« - bobdreadi, kot najbrž mnogi že veste, brez zadržkov v svojih besedilih poleg Babilona, radi udrihajo tudi čez homoseksulace, ki so zanje zgolj nadaljevanje Sodome in Gonore in zato se je moral tudi Capleton, sicer nadpovprečno spreten pevec oz. toaster ter preformer nasploh, zagovarjati ter opravičiti, da zdaj lahko nadaljuje svoje nastopanje po z biblijskimi nauki manj obremenjeni stari celini. Njegov »mo faya« naboj za moje pojme ni prišel dovolj do izraza zaradi nekoliko prepotihega ozvočenja, je bil pa celoten nastop povsem prepričljiv in zverziran. Nedeljski program je zaključil Alpha Blondy, eden glavnih predstavnikov afriškega reggaeja. Koncerta nisem videla kot tudi ne nastopa Irie Crew in Kill Dem Crew soundsystemov iz Francije na Dancehall Area, pomagala sem namreč prijateljem pri pripravah na nastop na Rootsyardu, enem od številnih manjših prizorišč, kjer se je podnevi oz. ponoči tudi letos odvijal spremljevalni program, krojen s strani manj uveljavljenih bandov in soundsytemov iz različnih dežel. Slovenijo so letos zastopali Jahfaysound na že omenjenem Rootsyardu, na Freeyardu je v soboto popoldne sukal Ata R. iz Dubsystem crew-ja, med bendi pa na enem od dveh manjših dnevnih koncertnih prizorišč Siti Hlapci, ki so se udeležili natečaja za manj uveljavljene evropske reggae bande. Večina teh je sicer nastopila že na predvečer začetka festivala, v četrtek, 06. julija, kar hkrati pomeni, da se je Rototom sunsplash reggae festival uradno podaljšal za še en dan. Podaljšal, povečal, malček podražil in še za kanček bolj skomercializiral. Če lahko spregledate tangice s podobo Boba Marleya in v komaj znosni dnevni vročini zdržite brez kopanja pa vam festival še vedno priporočam, saj vzdušje kljub vsemu ostaja »tisto pravo« - »positive, cool&calm«, glasbena ponudba pa še vedno pestra in privlačna.
Pravkar povedano, vse izpuščeno, zamujeno in pa še obetajoče se lahko preverite tudi na www.rototomsunsplash.com ali pa celo sami – festival obeta še en vrhunec danes in pa jutri, ko se torej konča. Poročilo s prvega vikenda pa sem za RŠ prispevala
pripravila Maruša Bertoncelj
Komentarji
komentiraj >>