Kljub svetovni slavi in fenomenu »Terzanijevega ljudstva« v Italiji, je Tiziano Terzani v Sloveniji relativno neznan. Njegovo ime se ne povezuje z velikim poročevalstvom iz vojnih žarišč v Aziji kot tudi ne z zagnanim glasništvom za mir.

Vendar pa se to v primeru Tiziana Terzanija spreminja. V sredo, 12. julija, smo bili v Kinodvoru priča dokumentarnemu filmu o zadnjih letih Terzianijevega življenja z naslovom Anam – človek brez imena in predstavitvi prvega slovenskega prevoda Terzijanijeve knjige, Pisma proti vojni. Debato o knjigi je vodil Marcel Štefančič jr. z gosti: Dušanom Jelinčičem, avtorjem spremne besede, Ervinom Hladnikom Milharčičem in prevajalko knjige, Diano Cimprič.

V času 11. septembra 2001, se je postarani Tiziano Terzani boril z rakom. Zaradi tega se je umaknil iz poročevalstva in se preselil na Himalajo, da bi v miru preživel svoje zadnje dni. Kot poročevalec za nemški časopis Der Spiegel je bil priča vietnamski vojni, Kambodži pod vladavino rdečih Kmerov in kulturni revoluciji na Kitajskem. Po padcu dvojčkov v New Yorku pa se je za kratek čas odločil nadaljevati svoje prejšnje delo novinarja. Toda namesto, da bi se odpravil v New York in Washington pobirat piarovske izjave ameriške vlade, se je raje odpravil v Kabul, v majhno mestece Peševar v Pakistanu in v osrčje Indije. V teh krajih se je med drugim srečal z demoniziranimi talibani, da bi poslušal drugo plat zgodbe. Da bi slišal njihovo resnico. Tako so nastala Pisma proti vojni.

11. september nam Tiziano Terzani že v prvem pismu predstavi kot »dobro priložnost«. Ni se čuditi, da zaradi take, za nekatere bogokletne primerjave, knjige Pisma proti vojni ni izdala še nobena ameriška ali britanska založba. »Dobra priložnost« je dogodek 11. septembra zato, da bi sprevideli, kako je ta »svet s sklepa spahnjen«, če bi se izrazili z besedami Shakespearja. Logika vojn in njenih žrtev ter zatiranje šibkejših s strani močnih je namreč pripeljala do 11. septembra in ne talibani sami. V naslednjem pismu, naslovljenem na Oriano Fallaci, sledi žalostna ugotovitev, da svet te »dobre priložnost« ni zagrabil. Oriana Fallaci, nekoč tudi sama legendarna vojna poročevalka, je sedaj padla v blaznost in nestrpno bruha ogenj proti vsemu, kar samo malo diši na muslimanski svet. Terzani svoji nekdanji vzornici napiše pismo zato, da izrazi razočaranje nad njenimi primitivnimi izpadi v knjigi Bes in ponos. Spomni jo, da je prav islam, ki ga tako zaničuje, ustvaril tudi velike pesnike, kot sta Omar Hajam in Rumi. Tako kot Oriana Fallaci se je veliko ljudi predalo sovraštvu do muslimanskega sveta in kot rešitev sprejelo »vojno proti terorizmu«.

Posebnost knjige Pisma proti vojni ni v tem, da bi nam postregla z novimi podatki o »vojni proti terorizmu«. Dejstva, ki jih navaja Tiziano Terziani, so bolj ali manj znana. Vendar pa gre za dejstva, ki so v uradnih verzijah terorizma zamolčana. V teh videnjih ni prostora za razmišljanje druge strani. Tiziano Terzani se upre poenotenju vseh narodov z Američani ob 11. septembru. Upre se temu, da bi objokovali zgolj njihove žrtve in obsojali zlobne teroriste. Upre se Bushevim manihejskim govorom o »osi zla« in njegovemu avtomatičnem prisvajanju dobrega in pravice. Izkaže svoje globoko nestrinjanje s Huntingtonovo teorijo o »spopadu civilizacij«, ki se je poslužuje tudi marsikateri svetovni in slovenski politik. »Vojna proti terorizmu« bo po Terzanijevem mnenju res pokončala nekaj teroristov, vendar se bodo prav zaradi nje rodili novi, ki bodo poskušali preprečiti zatiranje kulture, iz katere izhajajo.

Terzianijeva Pisma proti vojni so izredno berljiva. Njegov slog ni toliko poročevalski, kolikor je komentatorski in deloma tudi literaren. Ta knjiga je pomembna tudi za slovenski prostor. Izšla je v zbirki Tigr, ki je sad založniškega projekta založbe Sanje. Pomembna je zaradi tega, ker omogoča drugačno gledanje. Tudi v Sloveniji se namreč dobršen del javnosti ne strinja z vojno v Iraku in z različnimi vojaškimi intervencijami, ki puščajo za sabo zgolj nove žrtve.

Ob koncu svojega življenja je Tiziano Terzani prevzel ime Anam, kar dobesedno pomeni človek brez imena. To simbolično gesto je naredil zato, da bi z njo pokazal, da se odpoveduje vsemu, kar ga veže na ta svet. S tem pa se odpoveduje tudi vsemu, za kar se ljudje vojskujejo. Podobne misli je pred sedmimi desetletji izrazil tudi madžarski pesnik Attila József (Atila Jožef) s svojo pesmijo S čistim srcem. V njej se je prav tako odpovedal tako domovini kot religiji in vsem ostalim katergorijam, zaradi katerih bi moral v vojno. Zato je bil izključen iz univerze.

Je glas za mir dandanes res samo glas vpijočega v puščavi? S Terzanijem je glas za mir dvigovala Julija S.