Sreda, 19. 7. 2006
miha
Ob mainstreamovski poplavi njujorških bandov v začetku devetdesetih let so se morda najmočnejši med njimi, »Sick of it All«, držali bolj v ozadju ter niso prestopili meje popolne komercializacije. Medtem ko so Biohazard in Dog Eat Dog mešali svoje jezne rife s donosnejšimi hip hopovskimi glasbenimi prijemi, Life of Agony umirjali svoje korenine z rockersko izraznostjo in Shelter iskali svoj jaz v vzhodnjaških krishna vodah, pa Sick of it All niso popuščali niti po glasbeni niti sporočilni plati. Ravno v tem času so izdali najznačilnejše in najuspešnejše plošče kot sta na primer »Scratch The Surface« in »Built To Last« , pri čemer so jim ob strani stale, duhu časa primerno, velike multinacionalne založbe. Zavoljo tega so se morali večkrat braniti pred nevoščljivimi jeziki tako imenovanih »old school« hard core fanov, ki so obtoževali četverico komercializacije in prodanosti zaradi relativno velikega globalnega uspeha in dobre prodaje plošč. (v celoti!) ...
* Ob mainstreamovski poplavi njujorških bandov v začetku devetdesetih let so se morda najmočnejši med njimi, »Sick of it All« (-sik of it ol-), držali bolj v ozadju ter niso prestopili meje popolne komercializacije. Medtem ko so Biohazard (-bajohazard-) in Dog Eat Dog (-dog it dog-) mešali svoje jezne rife s donosnejšimi hiphopovskimi glasbenimi prijemi, Life of Agony (-lajf of egoni-) umirjali svoje korenine z rockersko izraznostjo in Shelter (-šelter-) iskali svoj jaz v vzhodnjaških krishna vodah, pa Sick of it All niso popuščali niti po glasbeni niti sporočilni plati. Ravno v tem času so izdali najznačilnejše in najuspešnejše plošče, kot sta na primer »Scratch The Surface« (-skreč d' srfis-) in »Built To Last« (-bilt tu lest-) , pri čemer so jim ob strani stale, duhu časa primerno, velike multinacionalne založbe. Zavoljo tega so se morali večkrat braniti pred nevoščljivimi jeziki tako imenovanih »old school« (-old skul-) hard core fanov, ki so obtoževali četverico komercializacije in prodanosti zaradi relativno velikega globalnega uspeha in dobre prodaje plošč.
Njujorška hard core (-hard kor-) scena je ena zgodnejših in močnejših na ameriški celini z renomejem skrajne brezkompromisnosti in lokalne zavezanosti. Bandi iz velikega jabolka v začetku osemdesetih let so bili mnogokrat kritizirani s strani bolj oddaljenih oboževalcev zaradi svoje zaprtosti, saj izven svojega okoliša skorajda niso nastopali. Zgodnji Agnostic Front, Cro-Mags in Murphy's Law so z veliko samozaverovanostjo računali na prihod pristašev v New York ter s tem ustvarili kult nedotakljivosti lokalne scene. V sredini osemdesetih, ko sta brata Lou in Pete Koller v kleti hiše svojih staršev začela preigravati drveče linije hard cora stare šole, je bilo omenjeno gibanje že trdno zasidrano tudi širše, pojavljati pa so se začele razne frakcije znotraj žanra. Ob razvijajoči se metal core ter kvazi poduhovljeni »straight edge« sceni so se tedaj še mladinci sprva navezali na skrajne korenine starost Agnostic Front ter postali glasniki pravovernega HC-ja (-haceja-) bandov druge generacije. V nadaljevanju so prevzeli bolj metalurški zvok, ki je postal njihova blagovna znamka. Na turnejah so že nekajkrat obkrožili svet, zagodli v mnogih povsem nenavadnih in od zahodnih bandov redko obiskanih deželah, ter letos po dolgih dvanajstih letih zopet obiskali Slovenijo.
Najnovejši studijski izdelek z naslovom »Death To Tyrants« (-death to tajrants-) pozdravi z zanje značilno grafično podobo, nekakšnimi stiliziranimi živalmi ter orlom v sredini, ki bi kaj lahko nakazovali na spomenike različnih totalitarnih režimov. Neposredna sporočila, ki se zopet lotevajo socialnih nepravičnosti na domačih tleh ter politične krize širše, zanikujejo mnogokrat napačno interpretirano sporočilnost Sick of it All in njim sorodnih zasedb, mnogokrat obtoženih nacionalizma ter podpihovanja nasilja.
Kot se za pravoverne hard core bande spodobi, je tudi tokratna plošča Sick of it All kratka, a nasičena s petnajstimi dokaj stereotipnimi nažigaškimi komadi. Ti so hitri, večinoma kratki in nepopustljivi, morda celo v maniri zdaj tako trendovskega vračanja h koreninam. Vendarle četverica z dvema preostalima prvotnima članoma v podobi bratov Koller kombinira različne vplive, saj obdržijo dovolj starega, njim lastnega prvinskega hard cora in temu pridajo dobršno mero novejših pogruntavščin. Po preteklih eksperimentih, ko so odpotovali v mnoge sorodne žanrske vode in jih prilagajali svojemu prepoznavnemu slogu, so tokrat malce bolj bazični. Zvok je še bolj izostreno metalski in tudi mnogi uvodniki so popolnoma »zažagani« in se šele kasneje sprostijo v značilne razvlečene rife, pospremljene z drvečo bobnarsko baterijo. Glas Louja ostaja po njegovo raskav in jezen, v refrenih pa se sprevrže v prav tako značilno večglasno hripanje in dretje, ki visi v zraku kot klic brutalne njujorške ulice.
Večinoma metalskim formam, nabitim s thrash corovskimi linijami in rifi, se pridružujejo tudi komadi, ki bi bili morda sposobni osrečiti tudi nikdar zadovoljne, trdožive hard core oboževalce stare šole, saj »Die Alone«, »Leader« ter »Forked Tongue« igrajo ravno na to struno. Toda omenjeni občutek se izgubi v nekaterih sodobnejših kompozicijah, ki operirajo s kontra ritmi, poskočnimi »jump around« (-džamp araund-) vpadi in metalskimi formami v komadih »Manchete«, »Always War«, »Evil Scheimer« ali »Sodom«, medtem ko se enajstica »Faithless« spušča v skoraj gotsko mračnjaške vode s precej melodike in mnogimi nenavadnimi zvoki.
Sick of it All verjetno še niso izdali albuma, ki ne bi imel nekaj odklonskih glasbenih elementov, presegajočih zgolj surovi elementarni hard core ali metal core, tako da z nobeno novejšo ploščo niso oprali neutemeljenih obtožb o prodanosti. Sick of it All so pač izkoristili mainstreamovski tok njujorškega vala udarne glasbe in podpisali ugodne pogodbe z velikimi založbami, vendar so se pred leti vrnili na neodvisno podzemno sceno, še vedno samosvoji, neokalupljeni in dokaj širokogledi v svojih okvirih. »Death To Tyrants« je povsem razumljiv korak naprej izkušenega banda, ki je na nekaj predhodnih ploščah z veliko jajc po svoje obdelal hard core glasbo. Tokrat z delno povrnjeno zgodnjo energijo na samosvoj način napadajo udarne glasbe željna ušesa. Zelo uspešno.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>