Četrtek, 27. 7. 2006
BIGor
Očitno se ne bomo nikoli izognili retrogradnim pojavom v umetnosti, kulturi in glasbi. Tudi punk je bil retrograden, pa naj se je še tako trudil prelomiti s tradicijo in začeti znova, vendar so samodejanja razkrinkala njegovo dogmatsko zastavljeno držo, s časom pa je stvar padla na trda in realna tla. Živimo v času, ko nas zasipajo slogani in gesla "novo, novo, novo!", a bi večini reklamiranih produktov prej pristajalo "staro, staro, že videno in slišano". Industrija ne reklamira iznajdb, ampak potrošništvo in nakupovanje, lakoto in žejo za novimi izdelki. In tako je tudi v glasbi! Z vseh koncev, iz najsvetlejših središč in najtemnejših kotov brstijo nove in nove skupine. Ene so bolj reklamirane, druge so zanemarjene, nekatere čakajo na svojih nekaj sekund. So pa tudi takšne, ki jim njihova ustvarjalnost in kreativni potencial dela renome, ne glede na uspešnost ali marginalnost. Med nje že lahko uvrstimo tudi teksaško, mlado psihedelično-rockovsko skupino Black Angels, ki je na sceni šele dobre dve leti in je šele pred vrati preizkušnje. Že s prvencem pa je naredila glasbeno mojstrovino, ki jo lahko doživimo le na dva načina. Ali v njihovi godbi prepoznamo številne vplive in jih z nizanjem enega za drugim preprosto zavržemo, ali pa nas z vožnjo skozi glasbeni kalejdoskop očarajo in prepričajo, da se priključujejo verigi, ki jo je posrečeno spel eden izmed ameriških recenzentov njihovega prvenca Password. Jefferson Airplane - Doors - Joy Division - My Bloody Valentine.
Komentarji
komentiraj >>