Miha Colner recenzira megalomansko metalsko meko METAL CAMP 06 ...
* Letošnji Metal Camp, trenutno največji izmed slovenskih festivalov, je razbil tabuje o majhnosti, obrobnosti in specifičnosti domačih festivalov. Naj bo jasno že v uvodu, v deželi na sončni strani Alp je mogoč tudi večji mednarodni tridnevni glasbeni dogodek, potrebna je le zvrhana mera promocije in še več trmaste vztrajnosti. Mnogi domači organizatorji si še vedno delajo iluzije, sanjarijo o pomembnosti in razsežnosti svojih prireditev ter brezbrižno čakajo, da bodo ob skrajno skopi programski ponudbi postali glavni na Balkanu, če ne celo v Evropi, ob tem pa se ne premaknejo niti za ped. Prednost organizatorjev Metal Campa kot tudi celotne metalske subkulture je pač ta, da so trdno predani omenjeni glasbi in jo tudi kar najbolje poznajo.
Metal Camp je izbral povsem drugačno pot kot večina slovenskih festivalskih dogodkov. Začel se je polagoma, vendar odločno, ter že prvič, pred dvema letoma, privabil precejšnje število obiskovalcev. Lansko leto je ob gostovanju nekaterih največjih zvezd metalske scene utrpel manjšo škodo zaradi malce premajhnega obiska, vendar si je v letošnji ediciji izboril svoje nezanemarljivo mesto na vedno večjem zemljevidu evropskih poletnih festivalov. Metal Camp je stičišče obiskovalcev iz Balkanskih in vzhodnoevropskih dežel ter zahodnoevropske publike. Tako prvih kot drugih se je v Tolminu pojavilo ogromno, saj so po grobi oceni pomenili vsaj polovico mase, ki se je gnetla pod odri, šanki in ob bistri Soči.
Prvi obiskovalci so menda začeli kapljati že v ponedeljek zvečer, do petka in s tem uradnega začetka pa je bil kamp ob zeleni reki že dodobra napolnjen. V peklenski vročini, ki jo prebivalci Posočja doživijo le redko, se je ob pol šestih začelo zares. Veliki oder in s tem celotni festival so odprli ljubljanski ultra death metalci z dolgo tradicijo Scaffold, ki so kljub zgodnji uri pod oder pritegnili zadovoljivo množico težkih rifov željnih fanov. Scaffoldom tehnično ni kaj očitati, izoblikovali so se v prvovrstne glasbenike, manjka jim le idejna svežina, saj so vse preveč slišni vplivi njihovih neposrednih vzornikov.
Še prej je svoje neustavljive motorje zagnal mali oder oziroma »Talent Forum Stage«, kjer so se kot po tekočem traku vrstili večinoma mladi in še neuveljavljeni bandi večinoma iz nam bližnjih področij. Dokaj veliko prizorišče se je uspelo občasno tudi precej napolniti, saj je tudi oder za talente gostil svoje zvezde. Tako je bilo moč v soboto in nedeljo videti in slišati novodobne in dodobra pop začinjene zasedbe, kot sta Caliban in Maroon. Na žalost pa Talent Forum Stage ni ponudil prav veliko drugega kot stereotipne in včasih precej nekakovostne metalske bande vseh pripadajočih podžanrov. Da ne bo pomote, z nekaterimi izjemami, ki so prikazale velik potencial, ki je še kako pomemben za svetlo prihodnost metalske glasbe.
Glavni oder je po nažigaških Scaffoldih gostil mnoge v metalskih krogih bolj ali manj popularne zasedbe. Na tem mestu je potrebno izpostaviti navdušujoč nastop ameriških posebnežev Nevermore, ki so v soju pojenjajoče dnevne svetlobe pokazali svoje izkušnje in neizpodbitno kvaliteto. Prepleti strogih rifov, izjemnih solističnih pasaž obeh kitarskih virtuozov ter sofisticiranega vokala so dosegli svoj namen. Nevermore so naredili odličen izlet po svoji bogati diskografiji z morda malce zapostavljenim zgodnjim obdobjem. Ob impozantni igri luči in temačni scenografiji so se na velikem odru pojavili švedski zvezdniki Hypocrisy, ki so podvojeni, zares ogromni množici predali veliko manj energije in pristnosti kot njihovi predhodniki. Kljub vsemu je navduševal izbor komadov, ki so posegali tudi v najzgodnejše in najsurovejše obdobje zgodnjih devetdesetih ter plošč »Penetralia« in »Obscolum Obscenum«. Sledili so njihovi melodični rojaki Amon Amarth ter industrijsko navdahnjeni Deathstars. Na žalost je bila publika ob množičnem negodovanju prikrajšana za ogled prav tako skandinavskih virtuozov Arch Enemy, ki pa se niso pojavili na prizorišču.
Na srečo je bila to edina večja sprememba v programu Metal Campa. Sobotno dogajanje so odprli švicarski heavy etno metalci Excelsis v zgodnjih popoldanskih urah, čemur je sledilo še celodnevno čupanje najbolj vztrajnih fanov. Ob osmi uri zvečer so se na velikem odru pojavili nekdaj progresivni švedi Soilwork, ki so zapadli v dokaj stereotipen novodoben pocukrani melodični metal z mešanico čistih in kričečih vokalov, ki so kljub temu zavrteli marsikatero grivo. Travnik pred odrom se je po deveti uri začel še bolj polniti, saj so na oder stopili britanski depresivci My Dying Bride, ki so s svojo upočasnjeno ritmiko držali oboževalce na določeni distanci. Priznati je potrebno, da je bilo umirajoče neveste videti že v bolj energični luči, malce pa so nam kolca tudi po nekdaj zelo učinkoviti violini. Vseeno so dolge sage peterice fantov in dekleta na klaviaturah zvenele učinkovito, premišljeno, zrelo in predvsem čudovito, vse skupaj pa je popestril tudi zanimiv, trpeči scenski nastop pevca Aarona, ki je izpadel kot nekakšen novodobni Kristus. Da le ni tako hudo in da je človek iz mesa in kosti, je dokazal ob neljubem dogodku, ko je ostal brez besed. Dobesedno. Aaron je namreč pozabil tekst, kar smo mu vsi prisotni rade volje odpustili.
Največjo gnečo na prizorišču in obenem tudi kvantitativni vrhunec festivala sta pomenila nastopa pripadnikov stare in nove šole metala. Najprej so se v originalni postavi iz zlatih osemdesetih let predstavili američani Testament, ki so brez napake in brez umanjkanja energije perfektno izpeljali svoj dobro uro dolg termin. Navduševali so prav vsi, tako pevec Chuck Billy, ki po prestanem raku na glasilkah spet brezkompromisno vokalira, pa kitarski virtuoz Alex Skolnick ter izposojeni bivši bobnar Forbidden, Slayer ter sedanji Exodus, Paul Bostoph. Nostalgija starih časov se je kaj kmalu sprevrgla v bučno simfonično sago enih največjih zvezdnikov trenutne metal scene, norvežanov Dimmu Borgir. Ti so svojo mračno ikonografijo prenesli na očitno navdušeno veliko množico in ponesli vse črne duše k zasluženem počitku ali pač nadaljnjemu pitju.
Nedeljski dan začuda ni prinesel večjega upada obiskovalcev, kar dokazuje, da se je večina odločila preživeti ob rajski tolminski plaži cel vikend. Glavni oder so ob nenadejanem dežju pretresli nizozemci Gorefest z odličnim nastopom, v katerem pa so manjkali komadi iz dveh malce bolj alternativnih plošč iz konca devetdesetih. Gorefest zase pravijo, da so death metal band, čeprav so bili vselej mnogo več kot le to, in verjetno se zato ne spodobi igrati neustreznih komadov njihove neslavne preteklosti. Na žalost. Sledili so korektni nastopi kanadskih brutalnežev Kataklysm ter nemških pozerjev Edguy, ki so tako pripravili teren za vrhunec večera, legende thrash metala Kreator, band, ki je v naših krajih nastopil že ničkolikokrat, tako v Tivoliju kot v K4, vendar so tokrat doživeli verjetno najbolj impozanten sprejem. Ogromna množica fanov je ponorela ob ostrih rifih in družbeno kritičnih sporočilih Milleta Petrozze in druščine, ki so vidno navdušeni nad vzdušjem in ambientom odkrito komunicirali s publiko ter marsikoga spravili v metalsko ekstazo. Za nemeček so kritično ošvrknili še svoje rojake Edguy ter prepustili oder zadnji zasedbi letošnjega Metal Campa, švedskim Opeth, ki so nas popeljali v čudoviti svet inovativne metalske psihedelije, ki se ne omejuje z nobenimi žanri in pozami.
Metal Camp je torej uspel. Uspel do te mere, da je postal prepoznaven veliko širše kot zgolj v Sloveniji. Organizacija je bila kljub verjetno še vedno nezadostnim izkušnjam domačih organizatorjev, podjetja Master of Metal, na skrajno visokem nivoju, Izbor nastopajočih je bil odličen, incidentov skorajda ni bilo. Tujci so se zaljubljali v Sočo in slovenske Alpe ter zatrjevali, da se v raj še vrnejo. Upajmo, da bo to mogoče, saj se lokalna skupnost spet ni zadostno pripravila na sprejem povečanega števila vedno žejnih in lačnih metalskih obiskovalcev. Razen dobre volje prebivalcev Tolmina se ni zgodilo prav nič. Nedeljski dan so piva željne metalce pričakala zaprta vrata trgovin ter nekateri zaprti lokali. Občina Tolmin, ki je iz svojih neder pregnala že Reggae Festival ter onemogočila filmskega, ki je kasneje našel svoj dom v Izoli, se očitno želi odkrižati tudi mase v črno odetih metalcev, ki pač niso takšne vrste turisti, kot bi jih radi videli lokalni veljaki. Metal Camp bo preživel in se lahko udejanil kjerkoli drugje, morda tudi v tujini. Organizator pa bi si zaslužil kvečjemu državno subvencijo za pospeševanje lokalnega turizma ne pa nerazumevanja in negodovanja.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>