Nedelja, 30. 7. 2006
primozv
V pričakovanju novega albuma angleških Radiohead, ki glede na njihovo dosedanjo dinamiko izdajanja plošč že pošteno zamuja, je za potešitev s solo prvencem poskrbel, kar njihov frontmen Thom Yorke. Yorke je po kitaristu Jonnyu Greenwoodu že drugi član benda, ki je izdal samostojno ploščo. Kljub temu pa The Eraser še zdaleč ni tako zvočno radikalen kot Grenwoodov solo album iz leta 2003, imenovan Bodysong. Kar je na nek način razumljivo. Greenwood, ki si je kot tretji kitarist v bendu pozornost izboril predvsem z ustvarjanje novih zvočnih plasti in v zadnjih letih dobil eno glavnih vlog z igranjem na eksotična elektronska glasbila ter programiranjem, je na solo plošči izdal kompleksno elektronsko glasbo, ki koketira s sodobno klasično glasbo. Za Yorka, kot glavnega avtorja glasbe v Radiohead, pa je razumljivo, da je z The Eraser ustvaril glasbo, ki je, že zaradi samega petja in strukture, bližje bolj konvencionalnim formam v popularni glasbi.
(v celoti) ...
* V pričakovanju novega albuma angleških Radiohead, ki glede na njihovo dosedanjo dinamiko izdajanja plošč že pošteno zamuja, je za potešitev s solo prvencem poskrbel, kar njihov frontmen Thom Yorke. Yorke je po kitaristu Jonnyu Greenwoodu že drugi član benda, ki je izdal samostojno ploščo. Kljub temu pa The Eraser še zdaleč ni tako zvočno radikalen kot Grenwoodov solo album iz leta 2003, imenovan Bodysong. Kar je na nek način razumljivo. Greenwood, ki si je kot tretji kitarist v bendu pozornost izboril predvsem z ustvarjanje novih zvočnih plasti in v zadnjih letih dobil eno glavnih vlog z igranjem na eksotična elektronska glasbila ter programiranjem, je na solo plošči izdal kompleksno elektronsko glasbo, ki koketira s sodobno klasično glasbo. Za Yorka, kot glavnega avtorja glasbe v Radiohead, pa je razumljivo, da je z The Eraser ustvaril glasbo, ki je, že zaradi samega petja in strukture, bližje bolj konvencionalnim formam v popularni glasbi.
Na tem mestu se seveda pojavi vprašanje zakaj The Eraser ni sedma plošča Radiohead? Konec koncev je Eraser-ja sproduciral njihov dolgoletni sodelavec in skorajda šesti član benda Nigel Godrich. Tudi množica semplov uporabljenih na albumu ni bila ustvarjena posebej za to ploščo, temveč jih večji del izvira iz množice posnetkov, ki so jih v iskanju novih zvokov ustvarili Radiohead. Nosilni sempl na uvodni skladbi albuma so tako klavirski akordi Jonny Greenwooda, ki jih je Yorke pred leti na diktafon posnel v Greenwoodovi hiši.
Po drugi strani pa so Radiohead od izdaje zadnjega albuma Hail to the Thief pred tremi leti izpolnili svojo »six records contract« z založbo ter postali povsem svobodni in brez obveznosti, kar je, kot se je izkazalo, lahko tudi dvorezen meč. Pritisk okolice, s katerim so se Radiohead kar nekajkrat spopadli in zaradi katerega tudi že skorajda razpadli, je lahko tisti stimulans, ki peterico družinskih očetov spravi v studio in tako kljub svojemu negativnemu prizvoku, rezultira v pozitivnem rezultatu. Radiohead so se v zadnjih dveh letih znašli v podobnem vakuumu kot v obdobju med ploščama OK Computer ter Kid A., ko jim je po več kot enoletni turneji povsem zmanjkalo energije za kakršnokoli ustvarjanje. Glede na razmere, je tako razumljivo, da se je Yorke potiho in brez pompa, a hkrati s privoljenjem ostalih članov benda, lotil ustvarjanja samostojne plošče.
Pod producentsko taktirko Nigela Godricha, je Yorke iz množice razpoložljivega materiala košček za koščkom izbiral semple ter jih zlepil v celoto. The Eraser, za ploščo sestavljeno iz zvočnih utrinkov, ki so med seboj nastali povsem neodvisno, zveni zelo kohezivno. K temu nedvomno veliko prispeva Yorkov vokal, ki ta kaos poveže v ubrano celoto. Kot referenca za primerjavo se tu samoumevno ponujajo albumi Radiohead. The Eraser je po atmosferi še najbližje prelomnemu albumu Kid A. Kombinacija akustično odigranih inštrumentov z organsko zvenečimi elektronskimi vložki nudi odlično podlago Yorkovemu paranoičnemu petju. Končen rezultat je plošča, ki je glede na to da gre za delo enega človeka, odlična. Hkrati pa ji ne bi bilo kaj očitati tudi v primeru, ko bi se pod njo podpisali Radiohead.
V besedilih se Yorke ni oddaljil od prepoznavne lirike, ki zopet predstavlja intimen prerez njegovih dvomov in strahov. V tem smislu je veliko presenečenje skladba Harrowdown Hill, poimenovana po kraju kjer so pred tremi leti našli truplo britanskega strokovnjaka za biološko orožje Davida Kellya. Po tem ko je Kelly za BBC razkril, da je Blairova vlada priredila dosje o iraškem orožju za množično uničevanje, se je nanj zgrnil silovit pritisk in čez slab teden so Kelly-ja našli mrtvega. Uradna preiskava je pokazala, da je šlo za samomor, kljub temu pa se dvomi o tem niso nikoli povsem polegli. Tudi Yorke z nepričakovano neposrednim verzom »Did I fall or was I pushed?«, odkrito stopi na stran dvomljivcev.
Sicer pa še nekaj novic o Radiohead. Po tišini, ki je vladala vse od izida njihovega zadnjega albuma, je bend zopet na turneji, kjer preverja kako nove skladbe delujejo v živo, kar nakazuje na to, da morda enkrat naslednje leto sledi snemanje novega albuma. Že čez slabih 14 dni, pa jih bo mogoče videti na madžarskem Sziget festivalu, kjer bo, kar se nas tiče, najbližja možnost za ogled njihovega koncert na letošnji turneji.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>