Škuc že tradicionalno zadnji teden v juliju rešuje zaspano ljubljansko dogajanje. Na Starem trgu tako ni manjkalo ne stare ne mlade ljubljanske srenje, ki se je mešala s pijano turistično, v povprečju relativno najstniško populacijo. S povabilom Dobimo se pred Škucem smo lahko tokrat okušali mlade glasbene talente, na delavnicah kracali kitajske pismenke ter se vživljali v junake gledaliških iger. Vsakdo si je lahko privoščil kakšen umetniški izdelek iz Škuceve tržnice Supermarket, in tako podprl mladi umetniški kader. Za konec mini festivala so nam organizatorji postregli s filmom Glasba je časovna umetnost 1. – Pankrti - Dolgcajt in z njim obudili spomin na Ljubljano pred 25 leti.

Gre za prvi del serije dokumentarcev po maniri longplayevskega kratko metražnega filma, kultne prve plate Pankrtov Dolgcajt. V njej je moč tako slišati vse tiste napeve, ki so postali že del kolektivne zavesti: Metka, Lepi in prazni, Računite z nami ter seveda Lublana je bulana. Kot izvemo, se je Dimitrij Rupel že takrat vsajal, da gre s komadom Lublana je bulana za neprimerno kritiko meščanskega življenja.

Ja, takrat so bili drugi časi, sporoča film. Časi, ko v Ljubljani ni bilo lokala, da bi šel lahko v miru na pir po deseti. Časi, ki so bili zaviti v sivino socialističnih blokov brez možnosti alternative. Časi, v katerih je vladal dolgcajt. In potem je prišla Perova druščina - Pankrti. Prinesli so nove rife, nova sporočila in najvažnejše - zavedanje, da je v primežu sive socialistične roke možna tudi kritika. Seveda ne globoka, vendar tista spontana, kaotična in zajebantsko punkovska. Dramilo, ki je sredi sedemdesetih prišlo v malomeščansko vas, je imelo domet po celi Jugoslaviji. Šlo je za korak v liberalnejši svet, mejnik za novo kulturno srenjo in civilno družbo. In takrat se je začelo.

Režiser Igor Zupe se je s svojo produkcijsko skupino NordCross odločil po 25 letih zabeležiti ta kultni mejnik in ga zavil v slikovit paket celuloidnega porekla. Zbral je obširno zgodovinsko gradivo takratnega časa, ki se je nanašalo predvsem na ljubljansko okolje. Pobrskal je po arhivskih škatlah Pankrtov ter intervjuval zavidljivo število takratnih glasbenih sodobnikov in novinarjev, družbenih ideologov ter vseh posameznikov, ki so pripomogli oziroma botrovali pri nastanku kultne plošče Dolgcajt.

Tako smo dobili film, ki po svoji dinamiki in estetiki popolnoma ustreza ritmu punka. Hitro menjajoči se kadri, ki kažejo na videovske reference Zupeta, nenavadni koti snemanja, surovost, rudimentarnost ter street look, kažejo na popolno nagibanje k trash tehniki. Učinkovito, vendar predvidljivo.

Za vsebino kaj takega ne bi mogli trditi. Če res niste tisti otrok socializma z letnico rojstva 1960 ali manj, boste stežka dohiteli eksplozivni tempo besedne sporočilnosti tega zgodovinskega kolaža. Ekspresivna vizualna bomba posnetkov koncertov Pankrtov, sočasno družbeno dogajanje v Ljubljani in v Jugi ter izjave takratnih sodobnikov bombardirajo gledalca s takšno silo, da vizualne podobe sicer ostajajo, besedilo pa polzi v pozabo. Pomanjkanje koherentne zgodbe, pričara fragmentirani kaos. Tega ne more sestaviti niti osrednja mikro zgodba Marina Rosića - navadnega smrtnika, na katerega je plošča Dolgcajt vplivala vse od 15. leta njegove starosti.

Zdi se, da se je režiser Zupe lotil naloge s prevelike distance in precenil svoje sposobnosti, navkljub dobremu materialu, ki ga je uspel pridobiti ali posneti. Film predvsem zaradi izjav legendarnih krojačev takratne glasbene in kulturne scene deluje zabavno, cinično in mestoma provokativno. Izgublja pa tisti potreben žar in energijo, ki jo lahko doprinese zgolj večja vpletenost režiserja v takratno punk sceno. Te na žalost ni bilo.

Navkljub pomanjkljivostim je film dragocen zgodovinski dokument, saj skozi subtilno prizmo glasbe projicira duh časa, ki hote nakazuje vzporednice z današnjimi zagatami. Če je bil dolgcajt 70. in 80. let izrazito prepoznaven, se danes kaže kot zvito latenten. In, če je Ljubljana imela v socializmu junake kot so Pankrti, Buldožerji in Laibach.... so junaki današnji ulic Rogovci, Metelkovci, Škucovci in podobne četice zdravega alternativnega duha, ki nudijo Bulani Lublani tisto že skoraj prenujno prvo pomoč.

Ob filmu se ni dolgočasila Lea