Na današnji dan mineva natanko eno leto in en teden odkar je umrl dr. Borut Brumen. Na tem radiu ga ni potrebno posebej predstavljati. Bil je namreč član sveta Radia Študent, bil je aktivist Metelkove, bil je tudi profesor in predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Vse besede, ki poskušajo natančno umestiti Boruta Brumna v nek omejen kontekst, povedo premalo. A je kljub vsemu, po enem letu vendarle potrebno premisliti, kakšna je njegova zapuščina na intelektualnem področju.

Če pogledamo njegovo zapuščino na etnološkem oziroma antropološkem znanstvenem terenu, se je najbolje posluževati besed dr. Rajka Muršiča, Borutovega kolega, ki ga je opredelil kot »inteletualnega nomada«:

Borut Brumen je tako v svojem aktivističnem angažmaju kakor tudi pri intelektualnem delu »oral ledino«. Začel je kot pripravnik v Pokrajinskem muzeju v Murski soboti. Toda kmalu zatem ga je njegov nemirni duh od muzeologije preusmeril k drugim tematikam. Kot DAAD štipendist se je odpravil na študij v Berlin na Inštitut za etnologijo svobodne univerze. Tam se je izpopolnjeval pri afrikanistu Georgu Elwertu, ki je obračunaval z dediščino nacizma v etnologiji. Tukaj se je prvič udejanjilo Brumnovo zanimanje za Afriko.

Od svojih začetkov v muzeologiji je razširil svoje zanimanje na druga področja. Za doktorsko disertacijo je opravljal teren v istrski vasi Sveti Peter. Bil je tudi med organizatorji Mednarodnega etnološkega sredozemskega simpozija. Od antropologije Mediterana pa je bil zgolj korak do Afrike. Njegov velik podvig je bil uredniško delo Časopisa za kritiko znanosti z naslovom »Afrike«, ki je izšel leta 2001. Množina Afrike je bila uporabljena prav zato, da bi pokazal na raznolikost celine, ki je v naših očeh velikokrat pojmovana kot enotna tvorba in obarvana zgolj s črno barvo.

Profesor Bojan Baskar se Boruta Brumna spominja predvsem po njegovem nalezljivem entuzijazmu:

Borut Brumen je s svojim entuziazmom sprožal spremembe ustaljenih tirnic tako na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo kot tudi v širši javnosti. Področje etnologije je razširil, s tem da se ni omejeval več na slovensko historično etnologijo, temveč ga je razširil do sodobne urbane antropologije.

Tukaj pa se Borut Brumen ni ustavil. Bil je eden izmed redkih, pravih »nekabintenih antropologov«. Po vzoru Bronislawa Malinovskega, očeta moderne socialne antropologije, je namreč opravljal več različnih terenov. Njegov zadnji teren je bil med Tuaregi.

Brumnova posebnost je tudi ta, da ljudi, ki jih je proučeval, ni obravnaval zgolj kot predmet raziskave. Tuaregi so postali njegovi prijatelji in od njih ni bil tako oddaljen, kot je od Trobriancev ostal oddaljen, celo rasistično usmerjen, Malinowski, kar je bilo odkrito predvsem z izdajo njegovega dnevnika. Borut Brumen je prav iz svojih raziskav črpal moč, da je za te ljudi dvignil glas. Tuaregi so namreč v postkolonialnem obdobju ob nastanku nacionalnih držav postali žrtve mej, saj se zaradi njih več niso mogli prosto gibati. To je pripeljalo do tega, da je precej Tuaregov opustilo nomadsko življenje. Bili so se prisiljeni za stalno nastaniti na določenih območjih ali pa so postali begunci.

Človekove pravice za Boruta Brumna niso bile zgolj črka na papirju, temveč je na kršenje le-teh eksplicitno opozarjal. V uvodniku zbornika Afrike med prvimi namreč opozarja na to, kako so v Sloveniji obravnavani tujci. Pa naj bodo to črnci, ki so ostali v Sloveniji, ker so tukaj študirali ali pa prosilci za azil, ki azila v Sloveniji v večini primerov ne dobijo. Boruta Brumna se kot nekoga, ki jo odločno zastopal svoje mnenje, a hkrati ni bil žaljiv, spominja tudi Rajko Muršič:

V zadnjem mesecu se je v čast Borutu Brumnu razvrstilo precejšnje število različnih prireditev. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo so pripravili razstavo o njegovem življenju. Razstava je bila na ogled v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota. Tej razstavi je sledila še ena, in sicer razstava o življenju Tuaregov z naslovom Sodobni nomadi. Poleg množice razstav sta bila organizirana tudi dva simpozija v njegov spomin. Drugi simpozij se je godil 21. in 22. julija v vasi Šalovci na Goričkem, kjer je Borut Brumen začel svojo življenjsko pot. Kaj je bil namen tega simpozija, nam je povedal Rajko Muršič:

Na simpoziju »Borut Brumen – etnolog in mirovnik« v Šalovcih so nastopili ljudje iz različnih strok. Vsi referenti, ki so nastopili na simpoziju v Šalovcih, so osebno poznali Boruta Brumna: nekaterim od njih je zgolj odstopil termin za predavanje, z drugimi je potoval na različne ekskurzije. Na potovanja in na skupno delo z Borutom Brumnom ima lepe spomine Bojan Baskar, ki je bil prvi govornik na simpoziju:

Bojan Baskar je povedal tudi, kakšno je bilo Brumnovo etnološko delo in zakaj se ga da najbolj okarakterizirati kot »intelektualnega nomada«:

Druga je svoj referat predstavila Mojca Ramšak. Še preden je začela s predavanjem, se je spomnila Brumna kot prijaznega kolega, ki ji je odstopil termin za predavanja na ISHju. Na teh predavanjih kot tudi v referatu se je ukvarjala z opravljanjem in obrekovanjem na delovnem mestu. Čeprav se sliši kot da gre za banalno temo, pa je ta zlasti v zadnjih letih zelo aktualna, saj je mobing na delovnem mestu neke vrste psihično nasilje. Tisti, ki je predmet obrekovanja in opravljanja, je stigmatiziran, a hkrati je to za obrekovalca lahko zabava ali sredstvo za lobiranje, ugotavlja Mojca Ramšak.

Naslednja je svoj prispevek predstavila Jelka Pšajd, kustosinja Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti, kjer je tudi Brumen nekoč delal. V njenem prispevku je bilo mogoče slišati, kakšna metodologija je bila uporabljena pri zbiranju kletvic in grdih besed, predvsem na prostoru Pomurja. Na podlagi te raziskave je namreč nastala knjiga Še zdaj, na ta sveti den, moreš preklinjati? Jana Pšajd je omenila tudi težave, na katere so naleteli pri zbiranju grdih besed. Marsikdo danes še v afektu v Pomurju uporabi kletvico »Perün naj te včesne«, vendar pa jim to težko gre z jezika, ko je bilo potrebno te kletvice in grde besede zapisati.

Kot zadnja je svoje delo predstavila Uršula Lipovec Čebron. Njen referat se je ukvarjal z azilom in azilno politiko v Sloveniji. Na primeru prosilca za Azil po poreklu kosovskega Roma, nam je Uršula Lipovec Čebron prikazala restriktivno azilno politiko Slovenije. Rahmanu, kot je tega prosilca za azil imenovala, so namreč po vseh procedurah zavrnili prošnjo za azil in ga poslali nazaj na Kosovo. Takšna usoda je doletela več kot 90 odstotkov prosilcev za azil v Sloveniji.

Nekaj več o tem, kako je potekalo terensko njeno delo med prosilci za azil, nam je Uršula Lipovec Čebron povedala tudi sama:

Drugi dan simpozija so se zvrstili referati, ki so se prav tako neposredno ali posredno dotikali Brumnovega dela. Velika škoda za simpozij je bila, da je odpadlo predavanje Vere Klopčič iz Inštituta za narodnostna vprašanja. Njen referat bi se dotikal Romov, katerih pretežni del živi prav v Prekmurju. Na področju spoštovanja človekovih pravic Romov se ima ta regija še veliko naučiti. Pri branju spletnih forumov še danes zasledimo prošnje Hitlerju, da naj se vrne in v Prekmurju dokončno odgovori na »Zigeunerfrage«.

Referat Jake Repiča je osvetlil problematiko migracijskih procesov, neenakosti in multikulturalizma v Španiji. V Španiji se število ilegalnih pribežnikov iz leta v leto veča. Ti so sicer pomembni za špansko gospodarstvo, a hkrati veliko Špancev zaradi njih doživlja rasistične izpade do tujcev. Podobne probleme vidi Bodgan Lešnik pri prosilcih za vizum, ki želijo vstopiti v Slovenijo. Ti se srečujejo z vrsto birokratskih težav, ki jih na vsakem koraku skušajo odvrniti od tega, da bi pripotovali v Slovenijo.

V premorih med predavanjih so se udeležencih simpozija spominjali Boruta Brumna in njegovega življenja. Spomnili so se njegove povezanosti z rodnim Prekmurjem. Za Prekmurje je nekoč dejal, da je ta pokrajina gibanica protestantskega dvoma, ekspresivnih pisateljev in likovnikov, skrivnostne Mure hkrati pa pomanjkanja žensk v javnem prostoru in navsezadnje tudi Romov. Brumnovo povezanost s Prekmurjem je na tem simpoziju opazil tudi Bojan Baskar:

Mursko Soboto, prestolnico Prekmurja, kjer je Borut Brumen preživel svojo mladost, res na nek način še vedno preveva njegov duh. V MIKKu, nedaleč od Pokrajinskega muzeja, je trenutno na ogled razstava o romski kulturi. Marsikatero radovedno oko, si ogleda takó razstavo o Tuaregih kakor tudi razstavo o romski kulturi. Če od takšnih razstav odnesejo zgolj porcijo eksotike ali pa tudi neko globlje zavedanje o ljudeh v deprivilegiranem položaju, je drugo vprašanje. Marsikateri Prekmurec še danes za odpravo t.i. romske problematike predlaga vreči bombo na Puščo ali katero drugo romsko naselje.

Zadnje predavanje na simpoziju v Šalovcih je imela Cvetka Hedžet Toth, in sicer o metafiziki nesmrtnosti. Ko v tem kontekstu razmišljamo o zapuščini Boruta Brumna, razmišljamo tudi o tem, kaj od Brumnove zapuščine bi bilo potrebno ohraniti. To je prav gotovo drža kritičnega intelektualca – razsvetljenca, ki neumorno podira večinske stereotipe in dviga svoj glas proti neenakostim na podlagi barve kože, narodne, verske pripadnosti ali gmotnega položaja.

Boruta Brumna se je na simpoziju v Šalovcih spominjala Julija S.