Srednjeveško istrsko mestece Motovun se je od 24. pa do 28. avgusta že osmič odelo v filmsko-festivalsko preobleko. V mestecu se je naselilo filmsko pleme, med katero se je pomešalo pleme tistih s filmi v drugem in zabavo v prvem planu. S profilom »pravega Motovunčana« pa nam je postregel umetniški direktor festivala:

Festival je odprl film avstralske režiserke Sarah Watts Poglej levo, desno (Look both way), ki mu je žirija - v sestavi legende jugoslovanskega filma in dobitnice nagrade za 50 let vztrajanja v igralstvu Milene Dravić, Vilima Matule, izstopajočega hrvaškega gledališkega igralca, in Jasne Žalica – zadnji dan podelila glavno nagrado propeler motovunskega festivala. Prepletanje igranega in animacije ter žalosti in sreče v Look both ways je sicer povsem simpatično, vendar pa se po teži nikakor ne more primerjati lanskoletnim nagrajencem romunskim filmom Smrt gospoda Lazarescuja v režiji Cristija Puiuja.

Nagrado za film v kategoriji odAdoA, v kateri se predstavlja filmska produkcija držav med Albanijo in Avstrijo, je s svojim prvencemPizzerio Kamikaze (The Wristcutters: A Love Story) osvojil hrvaški režiser živeč v New Yorku Goran Dukić. Gledalci so z »vip sms« glasovanjem izbrali za svojo - že na Sundancu za glavno nagrado žirije nominirano črno komedijo, ki nas popelje v podzemen svet samomorilcev, v eni izmed vlog pa nas pozdravi Tom Waits.

Za las se je prvo mesto izmuznilo drugo uvrščeni hiperrealni ljubezenski drami Sutra ujutro srbskega režiserja Olega Novkovića. Vendar nič ne de, saj srbski cineast ni veliki ljubitelj nagrad, najraje ima festivale brez nagrad, saj kot pravi: film ni liga šampijonov. Njegovemu srcu in umu pa bolj kot nagrada prija diskusija o procesu filmanja. Zato smo mu ugodili in diskusijo tudi načeli. Zakaj se je pri ljubezenski drami odločil za hiperrealnost in ne fikcijo?

Pred ogledom Sutra ujutro nam je še zaupal, kakšno reakcijo pričakuje pri gledalcih.

Gledalci so na videno odreagirali vse prej kot ravnodušno. Znano je, da Novković režiser, ki ljubi svoje igralce. Uliks Fehmiu odigra v filmu zmedenega glavnega junaka, ki se po dvanajstih letih v tujini vrne nazaj v domovino. Kako se je počutil v glavni vlogi Novkovićevega filma?

Še zmeraj se mudimo pri nagradi občinstva. Na tretje mesto je občinstvo izglasovalo zmagovalca Motovuna Poglej levo, desno (Look both ways). Mednarodno združenje kritikov je za najboljši film razglasilo dokumentarec Mi hranimo svet, v katerem avstrijski režiser Erwin Waggenhofer vse od Francije, Španije, Romunije, Švice, Brazilije pa do Avstrije raziskuje izvor hrane, ki jo jemo. Obenem je film postal tudi nagrajenec Amnesty International, ki na festivalu že tretje leto podeljuje nagrado za najboljši film s tematiko človekovih pravic.

Posebno omembo je žirija Amnesty International namenila iranskemu Offsidu, v keterem se Jafar Panahi dotika teme o kratenju človekovih pravic iranskim ženskam, tokrat tistim, ki si zamaskirane želijo priti na nogometno tekmo.

Svoje presenečenje nad glavnimi nagradami smo želeli deliti z Grlićem, vendar pa ta ni kazal posebnega presenečenja.

Letošnja tema festivala je bil igralec z veliko začetnico. Filmske projekcije so pospremili vsakodnevno rojeni zrežirani škandali, ki smo jih lahko vsak dan spremljali pred prvo filmsko projekcijo v kinu pod zvezdami na glavnem odru. V parodiji na rdečo preprogo in medijsko zrežirane škandale, naslovljeni Green Carpet, smo med drugimi lahko videli Radeta in Lucijo Šerbedžijo, Nino Violić in Bojana Navojca.

Festival je prvič obiskala tudi letošnja dobitnica nagrade 50 godina – podeljujejo jo igralcem, ki 50 let vztrajajo v tej profesiji - Semka Sokolović Bertok. Morda se je spomnite iz Pri stricu Irizu Pjera Žalice. Dama pravi, da je bila zelo presenečena, ko jo je Grlić poklical, da jo opomni na prvo odigrano vlogo v filmu V Mreži leta 1956, sama pa se niti filma niti režiserja ne spomni dobro.

V svojem življenju se je poleg igralstva ukvarjala še z igranjem klavirja, gimnastiko in mečevanjem, blestela je v bridžu, nekajkrat pa je osvojila naslov državne prvakinje v šahu. V slednjem se je preizkusila tudi na Motovunu, ko je odigrala kar nekaj partij z obiskovalci, ki so se želeli pomeriti z državno prvakinjo. Sokolovićeva obljublja, da se bo na festival vrnila naslednje leto.

Med gosti nikakor ni bilo mogoče prezreti tudi češkega novovalovca, režiserja Bohdana Slame, ki se je letos na festival v spremstvu svoje družinice vrnil s filmom Nekaj kot sreča (Something Like Happiness). Film je zmagovalec lanskoletnih festivalov v San Sebastianu, Atenah in Montrealu. Nastajal je leto in pol, saj je Slama med filmanjem iskal resnico zgodbe. Pravi, da je posnel film, ki v gledalcu sproža emocije, emocije in še enkrat emocije.

Letos se je v Motovunu odvrtelo rekordno število slovenskih filmov. V Motuvunu na bis, programu, v katerem se na željo gledalcev še enkrat odvrtijo že videni filmi, smo si lahko spet ogledali Cvitkovičev Kruh in mleko. Prvi dan se je odvrtel Delo osvobaja Damjana Kozoleta. Sašo Podgoršek se je predstavil s plesnim filmom Kaj boš počel, ko prideš ven od tu? in glasbenim dokumentarcem Laibach: Razdružene drževe Amerike.

Med nočne glasbeno obarvane projekcije na Barbacanu je bil uvrščen tudi dokumentarec Pankerti: Dolgcajt – Glasba je časovna umetnost v režiji Igorja Zupeta. In ni še konec… V Još manje kinu se je odvrtelo Poročno potovanje: Honeymoon o eksploataciji seksa Dražena Štaderja. Na spletni strani Motovun Online je bil dostopen kratki film Boli! Marka Cafnika. Ne smemo pa pozabiti še na in memoriam Boštjanu Hladniku njegov Ples v dežju. Morda se je z resnično velikim številom naših filmov skušal popraviti grenak priokus minulega leta, ko je na platnu umanjkal slovenski prispevek Koreografija na morju v režiji Biljane Čakić Veselič k dokumentarnemu omnibusu Čez mejo: pet sosedskih pogledov.

Posebnih tehničnih težav za razliko od lani festival ni utrpel. Razočaranje med cinefili pa je požela novica, da ne bo mogoče videti težko pričakovanega s srebrnim berlinskim medvedom nagrajenega filma Pot v Guantanamo v režiji Michaela Winterbottoma in Mata Whitecrossa. Na koncu smo povprašali umetniškega direktorja, kako je zadovoljen s potekom festivala:

Motovunski filmski festival je verjetno izjema med festivali, ki se trudi, da bi zmanjšala število obiskovalcev. Letos so festivalu, da bi se izognili poplavam pijane mladine, ki za vikend preplavijo motovunske uličice, odrezali konec tedna. Vendar pa se je gneča zadnja dva dni večala in večala. Malce je ponagajalo tudi vreme. Zaradi porednega vremena so se morale projekcije pod nebom so se zadnji dan preseliti v majhen kino Bauer. Med podelitvijo nagrad smo se tako nagrajenci kot gledalci kuhali v sopari, po uvodnih desetih minutah Offsida, ki je sledil, pa je veter zaplapolal platno, dvignil prah in izpraznjene kozarčke rakije, s katero smo še poslednjič družno nazdravili motovunskim fotografom. Čez dobre pol ure se je vetru pridružil še »jaki piš«. Ko je dež ponehal, so bile ulice spet prepolne pijanih teles. Prvotni koncept festivala – intimnost, kreativno druženje in izmenjavanje idej – se tako nekako razblinja.

In kako umetnostni vodja festivala komentira večkrat v medijih zapisan ali povedan stavek, da naj bi bil osmi festival tudi poslednji?

Pravi, da je teh pet dni festivala adrenalin, ki nahrani za celo leto. »Se vidimo na 9. filmskem festivalu,« se po intervjuju poslovi Grlić in z nasmeškom doda, »spet zadnjem«. Dodajmo, če mu le ne bo odvzelo mesta mondeno golf središče.