Sreda, 9. 8. 2006
hellga
Po treh letih se kanadska učiteljica vrača z novimi prilikami, moralkami in nasveti. Brada je večja, elektro pa znatno bolj kitarski. S pornoverziranjem Breskvica tudi tokrat ne špara, zato priporočam poslušanje v spremstvu staršev ... (v celoti!)
* Po treh letih nas je zopet obiskala 38-letna kanadska učiteljica Meril Nisker, homo svet je zaploskal, razpelca pa so se ob njenem tretjem spenkanju spet hudo zatresla. Po tem, ko se je na naslovki prejšnjega albuma pojavila z brado in ga naslovila s Fatherfucker, je postalo jasno, da je radikalno in brez kančka sramu zarezala v obče vesoljno lubenico enospolja. In ko jo je novinar Playboya vprašal kdo bi bila, če bi bila tip je samo začudeno odgovorila – sori, ne štekam vprašanja – jaz SEM tip. In usta se seveda nikoli poslej niso zaprla. Peaches je spet odprla socialno rano, ki se je zagnojila v glam rocku in disku osemdesetih z Bowiejem in Boy Georgem in spet zakrvavela ob koncu tisočletja v drugi pojavnosti. Fenomen Peaches nas je spomnil na electroclashevski izraz identitete, na dejstvo, da smo vsi on in da smo vsi ona, samo vprašanje je, do kakšne mere nas to plaši.
Peaches je torej ambasadorka spolne enakopravnosti, bolje rečeno spolne enosti. A zdi se, da jo v temle svetu čaka še precej dela. Predstavljajte si njen nedavni intervju: kako Henriju rollinsu, ki jo povabi v njegov tv show, tej gori mišic, tatujev in kvadratni glavi razlaga kako mainstreamovsko spolno usmerjeni moški trpijo, ker da niso doživeli nobene seksualne revolucije. Zato je tu ona in njeni komadi. Recimo: Two guys for every girl.Osvoboditeljica, ki bo moške odrešila njihove dosedanje klasične spolne vloge. Ona, ki -ne da vrača mačističnemu rock svetu iz katerega se napaja- milo za drago-, temveč mu pomaga in ponuja razvozlavanje nezavednih potlačenih spon zahodnega sveta. Enakovrednost, torej.Namesto kletvice motherfucker predlaga fatherfucker in namesto rokovskega napeva shake your tits Rollinsu predlaga verz shake your dicks. No, reakcija Henriette Collins je več kot pričakovana. Geee, thanks, butt i never really wanted to shake my..you know... In breskvica s svojo dobrohotno idejo moške seksualne revolucije gladko zvisi.
Morda pri heteroseksualcih, ne pa pri ostalih primerkih homo sapiensa, ki so svoje spolne potenciale razvili v skladu s svojimi notranjimi željami, ne glede na poplavo moralk, ki jih obkroža. Zato je Peaches za homiče, trensiče in hermiče fetiš. Je kraljica underground scene. Je rock in je electro. Univerzalka. Belska črnka. Poceni intelektualka. Moška ženska in ženski moški. Pederka in lezbijec.Mačistična feministka. S svojim jezikom in nastopom nekaterim prostaška in odurna, drugim erotična in karizmatična.
Ampak bizarno/prepovedano/umazano je bilo že od nekdaj najboljša reklama. Zdaj je samo od nas odvisno, če nam petletno naštevanje genitalij in opisovanje spolnih praks sploh še predstavlja rajcarsko rušenje tabuja ali pa zgolj zehavico ob nasnetih sadnih electroclash podobnih si nespodobnih dogodivščinah. Zna se namreč zgoditi, da bo sadni kupi skopnela smetana, saj sadje v njej ni ravno raznorodno. Zato se breskvica zateka k poceni trikom – iz rock/electroclash/pop sveta si sposoja kakšnega Iggyja Popa ali Pink, na tejle plati pa angažira Joan Jett in glasbenice iz bendov Hole, Le Tigre, Eagles of death metal in celo člana iz queens of the stone age.
No, tako kot na njenih konceptualno dovršenih koncertih, kjer se za vsak komad preobleče in je na odru res kar nekaj ur one-woman-band, ji tudi na plati Impeach my bush ne zmanjka energije. Prestavlja nas iz trdih dirty bitov iz zadržane in elektronsko nabite drže v rockovski, na trenutke že kar pankovski razpust, ki je karseda pristen in bi ga zlahka uvrstili nekaj desetk nazaj.
Na prvi pogled lahko naslovka albuma, na kateri je obraz peaches zakrit in odet v orientalske, najbrž iraške bleščice, prav tako pa tudi sam naslov albuma Impeach my bush, ki je seveda dvopomenski, poslušalca zavede. Zavede v smislu, da je zdaj pa ojoj prišel antiglobalistični moment gospodične Niskel in tega se nekateri zelooo bojimo. Poigravanje se nadaljuje in hvala bogu tudi zelo hitro konča – komad Fuck or kill, ki otvori ploščo v 50 sekundah opravi z make love not war antibushevsko tematiko. Hvala.
Morda pa je to le uvod v make love.
Album Impeach my bush seksualno vsebino na trenutke ponudi v surovo trepetajočih basih z vokalom prevzetne obvladačice, včasih pa jo zavije v embalažo otroških rim in nežnega glasu, ter nas tako preseneti z lahkotnostjo, igrivostjo in neobremenjenostjo, ki nam v današnjem svetu tako velikokrat umanjka. Seks naj bi bil prvotno neobremenjena zabava in na to velikokrat pozabljamo –Klasično seksualno povrednotenim osebkom okolica večinoma ponuja zgolj dva nasprotna pogleda ali je seks popolnoma neoseben ali pa vsaj ena stran v mislih že kupuje ploščice za skupno kopalnico. Torej ali porno film neznancev ali pa veleromantični akt, ki pelje direktno do zlatega prinašalčka/dalmatinčka. No Peaches nas s to simpatično banalizacijo/demitifikacijo opomni, da obstaja izkoreninjena srednja pot in nas popelje skozi proces prevrednotenja, če smo seveda posredno odraščali v okolju, kjer so se v nas neopazno naselili božji ali pa sosedji žugajoči prsti. Zato nam njene humorne grobo- fine rime ponujajo sidrišče v ljubkosti živalskosti. V komadu tent in your pants tako pravi: v tvojih hlačah je zrasel oh tako velik šotor, povabila bom prijateljice in plesale bomo v njem in jaz bom pobirala vstopnino.
Peches se ne sprašuje več kaj in kdo je. Ona že ve da je vse in v tem neizmerno uživa.
pripravila Urša Červ
Komentarji
komentiraj >>