Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Metelkova, prostor Male Šole ali Pazite, demokrati gredo!, ponedeljek ob 16.00 (3179 bralcev)
Ponedeljek, 7. 8. 2006
Peter Karba



Klikni za veliko sliko: Ravno pred petnajstimi leti so poslednji naborniki jugoslovanske vojske še pospravljali vojašnico na Metelkovi, ki so jo nato zapustili. Bili so zbrani z vseh vetrov, bili različnih ver. Potem so prišli demokrati.

Do drugega avgusta so v avtonomni kulturni coni Metelkova delovali samoiniciativni kreativci. Različne je v isti prostor posadila strast do hoje po robu. Potem so spet prišli demokrati. Prostor rad ohranja svojo metafizično držo. Kjer so nekoč urili vojake, so se kasneje razvijali mnogi umetniki. Nekje vmes se je razmišljalo o Metelkovi kot o novem prostoru akademij. Prišel je avgust, ki je najavil ritem boja v vroči politični jeseni.


Širok je horizont vprašanj o razlikah in podobnostih vojske in umetnosti. Najbrž smemo reči, da vojska skrbi za ohranjanje ustvarjenega ali pa ustvarjeno uničuje, medtem ko umetnost glede na količino in kvaliteto ustvarjenega ustvarjeno spreminja, dopolnjuje ali poustvarja. Kadar umetnost zasede prostor prazne vojašnice, takrat ima največ možnosti za uresničitev svojega namena, izhaja iz svoje neprisotnosti. V teh primerih začne umetnost nastajati na mestih podrtih sten, v luknjah rušilnih krogel, na zapuščenih parkiriščih, iz nemega zidu. Na tak način lahko ob vztrajnem dopolnjevanju obstoječega, v iteracijah, tvori kompleksno povezanost in soobstoj. V dinamični hierarhiji prepletenih stvaritev je imela svoje mesto tudi Mala Šola. Potem so prišli demokrati.

Mala Šola je bila objekt, lahek, čist in berljiv. Moč pravil je v tem, da se ponavljajo. Bila je odsev prastarega načina gradnje kot tudi načina bivanja. Ta prvobitni tip atrija je bil poudarjen v osi vzhod-zahod. Z eno daljših sten je bil prislonjen ob Gromko. Stene so bile opečne, stebri ob kapi pa leseni z zanimivo betonsko bazo. Ob njegovem vzhoden robu je iz nje raslo drevo z veliko krošnjo, po obodu pa so bila razporejena raznovrstna sedišča. Stene so bile poslikane z globokomorskim motivom. Na temnomodro podlago, ki je varirala v odtenkih, so bili narisani trenutki osvetljenosti globokomorskih živali, ki so izginjale v temi. To je motiv v temi razpadlega subjekta, ki proizvaja svetlobo, da lahko oznanja svojo prisotnost. Pri globokomorskih živalih se zdi, kot da zakričijo, ko jih zagledaš; težje je dojeti, da te živali kričijo ves čas. Ali je v teh globinah tudi luč Metelkovcev?

Svetloba, ki je prihajala v prostor, je prihajala v enem kosu in prihajala je od zgoraj. Sad te svetlobe je bilo rastje, ki se je v varnih atrijih lahko razraslo milostno in dehteče. Okrog tega vrta se je zbirala skupnost in vsak je dobil delež sadov. Glasovi, ki so jih govorili, so se izgubljali v luči nad svetom, a so od tam tudi prihajali. Tam je bilo nebo, ne pa tudi odgovor. Potem so prišli demokrati in rekli, da je tam zgoraj demokracija in da atrija več ne bo.

Rušitev Male Šole je kljub kulturnemu značaju objekta predvsem politična gesta, ki je rezultat agresivne politike državne oblasti do mesta Ljubljane, do avtonomnosti njenega političnega delovanja. Vendar to ni samo politična gesta, potem bi lahko bil porušen marsikateri drug objekt v Ljubljani. Čeprav obstaja možnost, da bo v prihodnjih tednih Mala Šola in problem Metelkove stvar brezobzirnega političnega boja, v katerem lahko vsaka stran drugi očita vse, gre politiki leve politične opcije vendar priznati eno temeljnih medčloveških vrlin: toleranco. Problem Metelkove je zapleten in večplasten, hkrati pa kot problem daje pomemben impulz perspektivi urbanosti Ljubljane. Tega se je dosedanja politična opcija zavedala in je, čeprav počasi, pristopala k problemu taktno.

Je prišlo v arhitekturi po enajstem septembru do prevoja v razvoju te discipline? Prišel je čas, ko se ne bomo več spraševali kaj in kako graditi in ob tem tavali do robov meja najbolj debilnih utopij in konceptov. Jasen smisel in simbolno moč svoje prisotnosti na tem planetu bomo videli v načinu uničenja nekega objekta, mesta ali krajine. Ne glede na to, koliko zgodb obstaja o padcu dvojčkov v New Yorku, sta šele po padcu zaživela v dosti bolj živi simbolni obliki, kot prej. Do takrat sta bila nebotičnika, ki sta izgubljala mesta na lestvici najvišjih gradenj, cena zemljišč v središču New Yorka pa je zaradi izseljevanja v zadnjih desetih letih že padala. Vzdrževanje svetovnega trgovinskega centra je postajalo drago. Centre mest na vzhodu Združenih držav je začel zasipavati puščavski pesek.

Kako zrušiti in imeti od tega največji dobiček? Kakšno zgodbo, simbolni pomen naj ta padec nosi s seboj, da bi ga lahko unovčili? To je nova arhitektura. Že jutri bo ves svet Rim, ki ga je leta štiriinšestdest požgal cezar Klavdij Neron. Medtem je s palače na hribu Kapitol otožno opeval njegovo večno slavo, za požig pa obsodil kristjane.

Mala Šola je bila globoko morje, nebo in sočlovek tam čez. Njeno ime je pričalo o bistvenem pomenu Metelkove. Skozi njo je atrij dobival pomen inkubatorja medčloveških odnosov. Njena odsotnost ne sme spremeniti njenega pomena v viharju političnih bojev, ampak mora ostati trajna oblika umetniške akcije ne glede na to, ali obstaja ali ne!

Za Radio Študent in Malo Šolo: Peter Karba.



Komentarji
komentiraj >>