Če bi bilo vse lepo in prav, oziroma če se ne bi na Slovenskem že dodobra razmahnila predvolilna kampanja za jesenske lokalne volitve, bi bil ta čas leta za domače notranjepolitično dogajanje najdolgočasnejši. Nenazadnje je tudi za aktualno slovensko politično oblast nastopil čas dopustov. Toda ker se bodo 22. oktobra ponovno premešale karte dostopa do občinskih in mestnih korit javnega denarja, o kakem pravem notranjepolitičnem mrtvilu res ne moremo govoriti. Nenazadnje sta bila predčasno svoje dopuste že primorana prekiniti denimo ministra za zdravje in delo, družino ter socialne zadeve, Andrej Bručan in Janez Drobnič. Za samo državnozborsko opozicijo pa se te dni tako ali tako zdi, kot da se je v imenu višjih lokalnopolitičnih ciljev svojim dopustom letos pravzaprav odrekla. Zaradi prozornih predlokalnovolilnih ciljev bi za samo notranjepolitično dogajanje teh dni sicer res težko rekli, da ni dolgočasno, toda v pomanjkanju boljših idej in dogodkov, so tako novice dneva tudi že redni sprehodi opozicijskega poslanca Liberalne demokracije Aleša Guliča od stavbe Državnega zbora do stavbe Mladike in nazaj.
Če bi bilo vse lepo in prav, oziroma če se ne bi na Slovenskem že dodobra razmahnila predvolilna kampanja za jesenske lokalne volitve, bi bil ta čas leta za domače notranjepolitično dogajanje najdolgočasnejši. Nenazadnje je tudi za aktualno slovensko politično oblast nastopil čas dopustov. Toda ker se bodo 22. oktobra ponovno premešale karte dostopa do občinskih in mestnih korit javnega denarja, o kakem pravem notranjepolitičnem mrtvilu res ne moremo govoriti. Nenazadnje sta bila predčasno svoje dopuste že primorana prekiniti denimo ministra za zdravje in delo, družino ter socialne zadeve, Andrej Bručan in Janez Drobnič. Za samo državnozborsko opozicijo pa se te dni tako ali tako zdi, kot da se je v imenu višjih lokalnopolitičnih ciljev svojim dopustom letos pravzaprav odrekla. Zaradi prozornih predlokalnovolilnih ciljev bi za samo notranjepolitično dogajanje teh dni sicer res težko rekli, da ni dolgočasno, toda v pomanjkanju boljših idej in dogodkov, so tako novice dneva tudi že redni sprehodi opozicijskega poslanca Liberalne demokracije Aleša Guliča od stavbe Državnega zbora do stavbe Mladike in nazaj.
Najdaljši poslanski dolgolasec, ki si imidž uporniškega in nemirnega duha z razlogom utrjuje še z usnjeno jakno in priložnostnim motorističnim okrasjem, Aleš sprehajalec, se je v spremstvu zaradi dopustniškega obdobja pravzaprav kakršnihkoli že notranjepolitičnih dogodkov lačnih televizijskih kamer danes ponovno sprehodil tistih borih 500 metrov od državnega zbora do Mladike, domovanja Ministrstva za zunanje zadeve. Prvič smo lahko o Guličevem sprehodu sicer brali, poslušali in gledali že minuli petek. In če je bila takrat glavna notranje-politična novica, da je Gulič v stavbo zunanjega ministrstva uspešno vstopil in nato tudi televizijsko dokumentirano pokončno izstopil, bo po sili razmer ponovno televizijsko dokumentirana novica današnjega dne, da je tokrat pač z dolgim nosom ostal pred zanj zaprtimi vrati Mladike.
Sam površinski razlog za te sprehode je sicer dokaj banalen. Gulič si je tako kot v petek ponovno želel ogledati depeše slovenskega veleposlaništva v Avstriji, v katerih naj bi bila črno na belem zapisana vsebina pogovorov slovenskega veleposlanika na Dunaju, Ernesta Petriča, z med sabo kakopak zaradi tisto malo proračunskega denarja iz matične domovine na smrt skreganimi predstavniki slovenskih manjšinskih organizacij v Avstriji. Pogovarjali so se o problematiki dvojezičnih napisov na avstrijskem Koroškem in o tem, kako bodo same manjšinske organizacije sploh sprejele polovičarski predlog avstrijske vlade za ureditev dvojezičnih napisov. Ta bi sicer le deloma upošteval odločbo avstrijskega ustavnega sodišča, a sta ga tako neposrečeno javno podprla tako zunanji minister Rupel kot prvi mož vlade Janez Janša.
Da pa je zadeva sploh postala uporabna tudi za domače pred-lokalno-volilne boje in torej dovolj politično vredna, da se tudi v tem muhastem avgustovskem vremenu poslancu Guliču v svoji na vse vremenske razmere odporni usnjeni jakni sploh da sprehajati od poslopja državnega zbora do domovanja zunanjega ministrstva in nazaj, pa je že 26. julija poskrbel podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Karl Smolle. Ta je za domače pred-lokalno-volilne potrebe za časopis Dnevnik javno obznanil, da naj bi slovenski veleposlanik na Dunaju, Ernest Petrič, v imenu slovenske države tistim manjšinskim organizacijam na avstrijskem Koroškem, ki bi tako kot Janša in Rupel podprle ta sporni predlog avstrijske vlade, s katerim se pač poskuša zaobiti odločba avstrijskega ustavnega sodišča, obljubil več domačega proračunskega denarja kot tistim, ki bi predlogu avstrijske vlade nasprotovale.
Prva kolateralna žrtev tega domačega pred-lokalno-volilnega in vsebinsko banalnega boja je tako sicer prav po petkovem uspešnem sprehodu Guliča do Mladike postal nepreklicno bivši član Liberalne demokracije, a še vedno veleposlanik na Dunaju, Ernest Petrič. Kljub temu da je Gulič minuli petek kar 40 minut srepo bolščal v te depeše, Petriča krivde, ki mu jo je javno naprtil Smolle, ni razrešil, pač pa se je skliceval na molk, k kateremu da ga zavezuje zakon o tajnih podatkih. Normalno da je to čisto iz tira vrglo tudi tako prekaljenega diplomata, kot je Ernest Petrič, ki seveda Smolletove navedbe kategorično zanika. Nenazadnje ima Petrič dovolj diplomatskih izkušenj, da tudi če bi dejansko kateremu predstavnikov od manjšinskih organizacij samo namignil, da bo njihova pohlevnost v zvezi z dvojezičnimi krajevnimi napisi, bogato poplačana s slovenskim proračunskim denarjem, tega pač ne bi bilo in tudi nikoli ne bo za najti zapisanega v kaki diplomatski depeši.
Sam vsebinski razlog Guličevih sprehodov do zunanjega ministrtsva je tako povsem banalen. Seveda ne gre za kake silne vsebinsko usodne razloge pač pa predvsem za ceneno doseganje medijske pred-lokalno-volilne pozornosti. Nenazadnje je predsednik Liberalne demokracije Jelko Kacin že na včerajšnji tiskovni konferneci javno priznal, da je Alešu sprehajalcu državni sekretar na zunanjem ministrstvu Božo Cerar že minuli petek dejal, da mu ponovnega ogleda depeš, ker pač ni razbremenil veleposlanika Petriča, ne bodo omogočili. To so uradno potrdili celo iz Mladike, ter dodali še, da te zgodbe zaradi tega ne bi nadaljevali. To sicer potrjuje predvsem to, da se zunanji minister Rupel na svojem ministrstvu res ni obdal s prav posebej zvito in diplomatsko ter politično prekaljeno in premeteno ekipo.
Sprehajalec Gulič danes v stavbo Mladike tako uradno ni smel vstopiti, ker da njegovega prihoda ni vpisanega v urnik obiskov. Seveda pa ta ni izpustil iz rok te sijajne priložnosti, da njegov dolgi nos pred zanj zaprtimi vrati Mladike za pred-lokal-voline potrebe dokumentirajo tovrstnih brezvsebinskih zgodb lačna domača trobila množičnega diskurza. In če upoštevamo še s strani Jelka Kacina proti zunanjemu ministru Ruplu napovedano interpelacijo se bo ta zgodba, kot tudi sami Guličevi sprehodi v predvolilni kampanji za jesenske lokalne volitve še gotovo nadaljevali.
Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pred-lokal-volitvenimi sprehodi poslanca Aleša Guliča od državnega zbora do Mladike in nazaj v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>