V okviru 150-letnice Freudovega rojstva je v Ljubljani potekalo kar nekaj predavanj o Freudu. Omenim naj Žižkovo predavanje v Mestnem muzeju, kjer se je lotil analize aktualnih družbenih dogodkov s psihoanalitične perspektive. Njegovo kratko, a sočno in vsestransko predavanje je bilo začinjeno z veliko mero pretanjenega humorja, zaradi česar je Žižek izvrsten in popularen svetovni predavatelj, kar je med psihoanalitiki prava redkost. Na koncu predavanja je Žižek poudaril misel, da v teh časih manjka dobre teorije, saj vladajoči državni aparati napihujejo idejo »manj filozofiranja, več dela« prav zato, ker se bojijo vpliva dobre in konstruktivne teorije. Ta je lahko podlaga za razvoj nove ideologije, ki lahko čez čas privede do sprememb v državnem aparatu.

Nekaj dni za Žižkovim predavanjem so se zbrali   psihoanalitiki Bogdan Lešnik, Matjaž Lunaček in Janko Bohak, ki so predstavili kratke prispevke na temo aktualnosti psihoanalize v slovenskem prostoru ob Freudovi obletnici rojstva. V polni dvorani na Zaloški se je zbralo veliko različnih ljudi s področja teoretične psihoanalize pa tudi klinične psihologije in psihoterapije. Pri tem smo imeli vsi priložnost videti, kako se diskurzi in jezik obojih korenito razlikujejo. Najdaljši govor je imel Bohak. Preletel je Freudovo življenje in mislece, ki so ustvarili klimo za razvitje psihoanalize. Na koncu je naštel še število psihoterapevtov na posameznih kontinentih in omenil, da bo letošnji kongres na Kitajskem, kjer so v zadnjih letih zabeležili največji porast v številu terapevtov. Sledila je razprava na temo slovenskih psihoterapevtov in psihiatrov ter razmisleki, zakaj se tako redko poslužujejo psihoanalize.

Splošen vtis predavanj je bil razpršen, poln prikritih namigovanj, neustreznih vprašanj s strani občinstva in pomanjkljivih odgovorov s strani predavateljev. Edino, kar je srečanje razgrnilo, je dejstvo, da gre v slovenskem prostoru za dva povsem različna psihoanalitična pristopa: enega predstavljajo slovenski psihoanalitiki - teoretiki, kot so Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Bogdan Lešnik, drugega pa klinični psihologi, ki se trudijo vpeljati psihoanalizo v prakso, čeprav ne uporabljajo psihoanalitičnih konceptov na način, kot jih uporabljajo prvi. Ko se oboji dobijo na skupnem srečanju, pride do vsesplošne zmešnjave, saj se medsebojno ne razumejo in ne znajo niti postaviti vprašanj, kaj šele, da bi dobili odgovore nanje. Poslušalci tako dobijo vtis kot da vsakdo govori le sebi, namesto da bi poskušal razviti neko skupno nit pogovora.

Vprašanje oz. komentar o uvedbi psihoanalize kot izbirnega predmeta v srednjih šolah je tako ostalo neopaženo, kar pomeni, da ni niti s strani šolskega sistema niti s strani psihoanalitikov zanimanja po uvedbi tega predmeta, ki bi lahko dal nekaterim družboslovnim kadrom možnost zaposlitve, dijakom pa možnost vzpostavitve distance do družbenega dogajanja in analize samega sebe. Da javno mnenje ne trpi preveč psihoanalitikov okoli sebe, pove tudi podatek, da so v televizijskem intervjuju izrezali komentar, da je premalo delovnih mest za psihoanalitike in družbosloveni kader.

Zadnje pomembno predavanje o Freudu in njegovih tekstih je imel dr. Mladen Dolar, in sicer po polurnem predvajanju Freudovih domačih posnetkov v Dvoru. Dogodek se je zgodil 20. junija v nabito polni dvorani in zdi se, da študentje Filozofske fakultete pogrešajo predavanja svojega profesorja in da zanimanje za psihoanalizo z leti zlasti med študentsko populacijo vedno bolj raste. Težko bi trdili, da je bila polna dvorana kina Dvor zgolj posledica vojerske želje videti Freuda. Posnetki so bili ob večih priložnostih že predvajani, nenazadnje v televizijskem dokumentarcu o Freudu. Šlo je za enkraten in neponovljiv dogodek, ki mu je dal pečat slovenski psihoanalitik Dolar. Ta je takoj za Žižkom osrednja figura današnje teoretske psihoanalize.

Naj na hitro preletim Freudove domače posnetke med leti 1930 in 1939, ki so prikazali odlomke iz zadnjega desetletja Freudovega življenja. Posnetke komentira Freudova hčerka Anna Freud, ki se ves čas trudi vzpostaviti povezovalno verigo med njimi. Pri tem nenehno omenja snemalce in prevajalce, ki so pripomogli k dokumentiranju Freudovega življenja. Sami posnetki ne prikazujejo ničesar posebnega ali dramatičnega iz Freudovega življenja, še več, prikazujejo povsem običajen dan v življenju meščanske družine.

Na začetku vidimo čudovito belo »grivo« Freudove matere, ki je doživela častitljivo starost 95 let. Sledijo posnetki rojstnih dnevov družinskih članov, stanovanja na Dunaju, dneva pri francoski princesi in Freudovi pacientki Marie Bonaparte v Parizu in praznovanje Freudovega zadnjega rojstnega dneva v Londonu. V oči bode snemanje Freudovih psov, ki jim je namenjenega več časa kot samemu Freudu. Zanj Anna trdi, da ni maral fotografiranja in da je napravil čudne grimase, če je zalotil snemalca na delu. Ta Freudov beg pred kamero in Annini komentarji so na večih mestih tako komični, da se gledalec ne more upreti, da se ne bi glasno zasmejal. Saj si za najbolj slavnega psihoanalitika vseh časov in človeka, ki je nadvse rad opazoval in analiziral bitja okoli sebe, ne bi mislili, da je sam tako bežal pred budnim očesom kamere.

Preden se osredotočim na Dolarjevo predavanje, naj omenim še nekaj osnovnih podatkov o Freudovem življenju: Sigmund Freud se je 6. maja 1856 rodil kot Sigismund Schlomo v moravskem mestecu Freiberg. Kot prvi otrok je bil v židovski družini tudi najbolj občudovan in vzpodbujan s strani staršev. Čeprav se je najprej ukvarjal z nevrologijo in medicino, je kmalu prešel na bolj teoretsko psihološko in celo filozofsko področje. Tu mu je uspelo preko analize sanj, spodrsljajev in vsakdanje govorice definirati koncept nezavednega. Prav to je botrovalo temu, da ga je svetovna javnost s kasnejšimi psihoanalitiki priznala za očeta psihoanalize.

Freud si ni delal utvar, da človeka ne vodi egoizem, ki mu omogoča preživetje. Poleg temeljitega preučevanja histerije, prisilne nevroze in drugih oblik nevroze se je ukvarjal tudi s posledicami vojne ter ugotovil, da nekatere ljudi namesto borbe za obstanek vodi gon smrti. Tudi sam je bil zaznamovan s smrtjo, saj je bil kot vpliven židovski strokovnjak preganjan s strani nacistov, zadnjih 18 let svojega življenja pa se je boril z rakom na spodnji čeljusti, tako da je po operaciji dobil protezo. Zadnjo četrtino svojega življenja je preživel v silnih bolečinah, kar ga pa ni oviralo, da ne bi napisal najbolj zanimive knjige zadnjega tisočletja. Številni psihoanalitiki, najbolj znani med njimi so Jung, Lacan in Reich, so vsak po svoje nadaljevali njegovo delo, čeprav so se v bistvenih točkah med sabo razlikovali in črpali zlasti iz zgodnjih Freudovih del.

V svojem predavanju se je Dolar dotaknil treh Freudovih tekstov in med njimi vpeljal miselno nit: začel je s tekstom Spominjanje, ponavljanje, predelava iz leta 1914, se ustavil pri knjigi Tri razprave o teoriji seksualnosti iz leta 1905 in končal pri njegovem zadnjem tekstu Nelagodje v kulturi. V spisu Spominjanje, ponavljanje in predelava Freud prvič uporabi termina prisila ponavljanja in predelava. Na tem mestu poveže prisilo ponavljanja s pacientovim delovanjem navzven, predelovanjem tistega, kar je potlačeno. Ugotavlja, da pacient potlačenega ne reproducira kot spomin, temveč kot akcijo: » /.../ pacient se ne spominja ničesar od tistega, kar je pozabil in potlačil, temveč le-to gestikulira. To reproducira ne kot spominjanje, ampak kot dejanje; ponavlja ga, ne da bi seveda vedel, da ga ponavlja. «   Kot primer navaja pacienta, ki se ne spominja, da bi bil kritičen do starševske avtoritete, vendar pa ga pri tem izdaja njegova kritična drža do zdravnika.

Na drugem mestu ugotavlja povezavo med pacientovo ponovitvijo in odporom: »Čim večji je odpor, tem bolj bo gestikulacija (ponovitev) nadomestila spominjanje.« Pri tem dodaja, da moramo zdraviti pacientovo bolezen ne kot pretekli dogodek, temveč kot sedanjo silo. Ključ za preusmeritev pacientove prisile ponavljanja v spominjanje vidi v transferju, ki ga le-ta vzpostavi do zdravnika oz. analitika. Freud na tem mestu odkrito priznava, da je več kot pomembno, da običajno nevrozo nadomesti transferna nevroza: »Od ponovitvenih reakcij, ki se pokažejo v transferju, smo napoteni skozi nam znane poti k prebuditvi spominov, ki se pokažejo brez težav takšni, kot so bili, potem ko je bil odpor premagan. « Freud na tem mestu zagovarja mnenje, da je za analitika priporočljivo, da potrpežljivo čaka na to, da se pacient skozi ponovitvene akcije »iztroši«, da prisila ponavljanja doseže vrhunec, saj se v tem vidi srž odpora: » Samo ko je odpor na vrhuncu, lahko analitik skozi skupno delo s pacientom odkrije potlačene gonske vzgibe, ki se hranijo na odporu, in to je tista izkušnja, ki prepriča pacienta v obstoj in moč takšnih impulzov. « Seveda pa pacient nikoli ne prepoznava svoj lastni odpor, temveč je zdravnik tisti, ki mu ga predoči in predstavi skozi analizo.

V tekstu Spominjanje, ponavljanje in predelava je Dolar opozoril na paradoks samega ponavljanja in na razlike med Freudom in Kierkegaardom: prvi je v spominjanju videl nekaj pozitivnega, v ponavljanju pa negativno, drugi ravno obratno. Kierkegaard v svojem tekstu Ponovitev pravi: » Dialektika ponovitve je lahka; kajti kar se ponavlja, je že bilo, sicer se ne bi moglo ponoviti, a ravno to, da je bilo, naredi iz ponovitve novo. « Po njegovem mnenju je ponovitev bistven izraz za tisto, kar je bilo pri Grkih spominjanje: » Tako kot so oni učili, da je spoznavanje le spominjanje, tako nova filozofija uči, da je vse življenje ponovitev. « in naprej: » Ponovitev in spominjanje sta isti korak, le v drugi smeri; kajti česar se spominjamo, to je bilo, ponavlja se nazaj; nasprotno pa se dejanske ponovitve spominjamo naprej. Zato ponovitev, če je možna, človeka osreči, medtem ko ga spominjanje onesreči...« Z njim se Freud ne strinja, saj pravi, da ponovitev človeka onesreči in da potrebuje čas za drugačno ponavljanje, ki se odvije skozi predelavo.

Na tem mestu se Dolar v svojem predavanju dotakne Interpretacije sanj, natančneje Sanj o Irmini injekciji, saj želi pokazati na dejstvo, da nam nezavedno nekaj sporoča samo preko ovinka. Pri tem vpelje vprašanje ali so latentne misli že nezavedno. Nezavedno je po njegovem koncept, ki je v sebi podvojen – najprej potrebujemo prvo nezavedno, da lahko pridemo do drugega, drugo nezavedno pa že predstavlja presežek manifestnega nad latentnim – to je mesto nezavedne želje in dela sanj. Sanje so tista forma oziroma oblika mišljenja, bistvo delovanja nezavednega in njegov rezultat, ki se ne kaže v globini, temveč na sami površini. In tako pride Dolar ponovno do koncepta predelave in do znane Freudove ugotovitve, da nezavedno potrebuje proces predelave in ovinkasto pot formacije sanj ravno zato, da nam lahko nekaj sporoči na način, ki bi bil za nas najmanj ranljiv in najbolj ugoden za zadovoljitev želje.

Dolar nato nadaljuje s tekstom Tri razprave o teoriji seksualnosti in se na začetku ustavi pri znanem Lacanovem citatu, da je nezavedno strukturirano kot govorica in pri Freudovi tezi, da si gon utira stranske poti zadovoljitve. Dolar ponovno vzpostavi razcep med latentnim in manifestnim ter se vpraša kako je možno, da se seksualni vzgib deseksualizira na svoji poti do zadovoljitve in kako vzvišeno lahko nastane kot derivat pritlehnega. Ugotavlja, da je razmerje med spoloma problematično in da seksualnost ni nekaj naravnega, kar bi bilo pogojeno z golo anatomsko razliko med spoloma in njuno medsebojno privlačnostjo.

Že Freud je v svojih pismih Fliessu, s katerim sta se med drugim pogovarjala tudi o biseksualni ustrojenosti vseh bitij in periodični naravi življenjskih ciklov, napisal, da so pri vsakem seksualnem aktu prisotni najmanj štirje ljudje. S tem je prav gotovo mislil na očeta in mater sparjenih osebkov, s čimer je pravzaprav pritrdil lastni tezi, da je otroška želja prisotna tudi v kasnejšem človekovem razvoju. Malo manj pa bi s prisotnostjo želje lahko potrdili prej omenjeno tezo, da nas ponavljanje starih vzorcev onesrečuje, medtem ko nas njihovo spominjanje osrečuje, saj je Ojdipovski trikotnik v obeh primerih enako travmatičen.

Dolar se v nadaljevanju svojega predavanja strinja s Freudovo tezo, da je seksualizacija nek dodatek, presežek in stranpot zadovoljevanja ter da se je deseksualizacija vselej že začela. Seksualnost cepi človekovo izkušnjo, saj so njegovi seksualni objekti vselej že fragmentirani in parcialni, seksualni gon pa je v osnovi konzervativen in odstopa od samoohranitve, saj četudi privede do zadovoljitve, ne privede do naravnega cilja. Dolar skuša slediti Freudu skozi njegov tekst Nelagodje v kulturi in se vpraša ali ni nekaj v sami naravi nagona kar zavlačuje z neposredno zadovoljitvijo. Ni namreč samo pritisk kulture tisti, ki se upira seksualni zadovoljitvi, ampak je sama struktura gona takšna, da deluje kot prepreka naravni zadovoljitvi.

Dolar naredi korak naprej od Freuda in pravi, da je seksualnost proteza, pri tem pa citira Freuda, ki reče: » Človek je bog s protezami in umetnimi podaljški.« Telesna proteza, ki jo je med drugim imel tudi Freud po zakomplicirani operaciji raka, kaže na hendikep in kastracijo subjekta. Kaže na dejstvo, da je manko telesa hkrati njegov presežek in da sama proteza tj. seksualnost ne more nikoli zapolniti človekovega manka. Dolar zaključi predavanje s čudovito mislijo, da čeprav nam seksualnost ne zapolni manka in nas ne pripelje k cilju, vendarle služi kot pripomoček na življenjskem popotovanju.

Freud je utrpel veliko posmehov in kritik zaradi svojega sproščenega odnosa do seksualnosti; lahko bi rekli, da je s svojim raziskovanjem nezavednega postavil razumevanje psihičnih mehanizmov v povsem drugačno luč. Na žalost se je za njim redkokateri psihoanalitik podal na to zahtevno nalogo raziskovanja nezavednega, zlasti preučevanja gona smrti. V zadnjem stoletju so se svetovni trendi psihoanalize bolj posvetili raziskovanju selfa, ego psihologiji in teoriji objektnih odnosov.  

Po drugi strani se Freudu pripisuje marsikatero iznajdbo, do katere ni prišel sam. Francoski psiholog Pierre Janet je pisal o marsikaterih ključnih psiholoških mehanizmih in nevrozah že pred Freudom. Veliko bolj kot Freud je opažal pomembnost psihosomatskega pristopa in gojil odnos do pacienta kot celote telesa in duha. Freudu marsikateri današnji psiholog oz. psihoanalitik očita nepotrebno distanco do pacienta in hladnokrvno znanstveno držo. Lahko bi rekli, da Freud kot uradni začetnik psihoanalize ni postavil etičnega kodeksa za obnašanje med terapevtom in pacientom niti napotke za bolj uspešno terapijo. Tudi sam se je namreč lovil med različnimi tehnikami in poizkusil tako s hipnozo kot z metodo asociacij, tako z dotikom kot z distanciranim kavčem.

Freudu med drugim očitajo zlasti feministke in poznavalke sodobnih ženskih študij, da ni nikoli v resnici ozdravil ženske in da se je do svoje smrti spraševal: "Kaj neki ženska hoče?" Res je, da je Freud naredil precej napak v svojih terapijah, saj je zanemaril žensko zgodnjo navezanost na mater in se preveč posvečal razrešitvi Ojdipovega kompleksa, po drugi strani pa je s svojimi študijami o histeriji dokumentiral številne primere in pokazal napredek v raziskovanju ženske seksualnosti. Pokazal je na dejstvo, da je razlika med realnostjo in fantazijo zanemarljiva, kadar igra glavno vlogo v življenjski drami želja, ki ostaja neizpolnjena.

Kaj torej reči ob 150. obletnici Freudovega rojstva? Kakorkoli že, Freud je bil samo človek z napakami kot vsi drugi, tudi njega so mučile nevroze in nerazrešen Ojdipov kompleks. Motil ga je tako pacientov pogled kot oko fotoaparata in filmske kamere, zato je odmaknil pogled in kavč vsakič, ko je začutil, da ga nekdo ali nekaj opazuje. Bil je poln ambivalentnih občutij in protislovnih pojmovanj, po eni strani je zbiral religijske in mitološke kipce, po drugi strani je v vsaki religiji videl nezrelost človeštva in iluzijo. Vprašanje, ki se tu postavlja je, ali je človek, ki »iznajde« vse te nevroze in motnje lahko sam po sebi zdrav in prepričan, da jih ni iznašel kot projekcijo svojih lastnih težav in samoizpraševanj. Ali je Freud s svojo psihoanalizo poenostavil ali zakompliciral svet, ga naredil bolj determiniranega ali bolj relativnega?

Lahko bi rekli, da je čas pokazal svoje in da mimo Freuda ne more nihče, bodisi tisti, ki se ukvarja z medicino ali psihiatrijo bodisi z eno izmed številnih psihoterapevtskih šol bodisi laik, ki želi razumeti svoje sanje, spodrsljaje in vsakdanjo govorico. Freud je na preprost in učinkovit način opisal najrazličnejše simptome in podal iztočnice za njihovo odpravo. In kar je morda za nas najpomembneje: v sebi je združeval tako odličnega filozofa in teoretika kot tudi nadobudnega medicinca in vestnega praktika. Redkokateri sodobni psiholog, terapevt, psihiater ali psihoanalitik lahko združi in na svoje življenje aplicira oboje; to je manko, ki ga izkuša tudi sodobna slovenska psihoanalitična scena. Ko bi se vsaj teoretski psihoanalitiki povezali s praktičnimi izkušnjami kliničnih psihologov in psihiatrov, slednji pa bi pokazali večjo toleranco in poznavanje psihoanalitičnih konceptov, bi bil uspeh in napredek na področju slovenske psihoanalize več kot očiten. Do takrat pa nam ostajajo zgolj pobožne želje, da bodo nekoč tudi laiki, kmetje in delavci, brali in prakticirali psihoanalizo, kar je bila tudi želja samega Freuda, v osnovi preprostega in skromnega človeka.

Freudu je za rojstni dan voščila Miša Gams.