Četrtek, 24. 8. 2006
miha
Po skoraj petih letih studijskega zatišja in mnogih živih nastopih, ki so slavili za mnoge nepričakovanega povratnika Davea Lombarda na mestu bobnarja, je luč sveta ugledala nova plošča, deveta po vrsti, naslovljena »Christ Illusion«, ki se že ob bežnem pogledu na naslovnico poigrava s krščansko in islamsko religiozno ikonografijo, pomešano s podobami totalne vojne, kar je pač zgolj veren odraz sodobnega sveta. Pričakovanja fanov so ob takšnih priložnostih velika, pritiski na band enormni. V primeru Slayer se iz strani večine oboževalcev uspešnost in kakovost vsakega novega izdelka meri izključno po tem, koliko se ta zmore približati neprekosljivi mojstrovini »Reign In Blood«, plošči, ki četverici nikakor ne da miru. In Slayer so podlegli. Zanikali so svoj dolgoletni glasbeni razvoj, ki se obvezno dogaja vsem še tako izkušenim bandom. Pretrgali so kontinuiteto svojega tako imenovanega sodobnega thrasha in se podali obujat svojo slavno preteklost, iz omar vleči svoj star, odslužen zvok ter ustvarjat dokaj klišejske triminutne thrasherske kompozicije, ki bodo skoraj brez dvoma zadovoljile dobršen odstotek v tem času vse številčnejše metalske publike. Namesto inovativnosti starih mačkov smo dobili servirano z leti pridobljeno rutino, skrito pod masko odlične produkcije. (v celoti!) ...
* Po dokaj dolgem premoru in odložitvi predvidene izdaje se je na trgu pojavila najnovejša plošča kalifornijskih Slayer. Predhodni izdelek je bil začuda uradno izdan 11. septembra 2001, v senci prvega neposrednega napada na Združene države v režiji Al Kaide in razdejanja apokaliptičnih razsežnosti, kar je napeljevalo določeno javnost na misel o zaroti nepokornih metalcev. Slayer so tedaj zadeli v polno, saj je provokacija miselno omejenih konzervativcev njihov zaščitni znak, prav to vižo pa sta ubrala tudi naslov in naslovnica, ki je zopet dodobra zaposlila cenzorje. Namesto z žeblji prebodene, okrvavljene in z vžganim logtipom Slayer okrašene biblije je bila naslovnica prekrita z belino. Poleg tega so fantje ignorirali neverjetno paniko ameriških glasbenih zasedb, ki so tedaj množično odpovedovale koncerte in strahoma bežale v domovino. Slayer so v družbi brooklynskih Biohazard brezkompromisno, brez premora in brez večine spremljevalnih bandov izpeljali zastavljeno turnejo.
Ob tokratni izdaji politična situacija ni toliko nestabilna in naklonjena provokacijam, kot bi si Slayer morda želeli. V zgodnjih osemdesetih, ko so fantje začeli drgniti udarne rife, so si prav na račun šokantne ikonografije in hardcorovsko vplivane nove glasbe zgradili neverjetno kariero in kultni status za vekomaj. Kot ena najvplivnejših zasedb temačnega metalskega žanra so se uveljavili z izdajami, kot so prvenec »Show No Mercy«, ali za premnoge njihov nesporni glasbeno metalski vrhunec »Reign In Blood« iz leta 1986.
Prav tedaj se je prvič vnela iskrica spora med bobnarjem Daveom Lombardom in ostalimi člani zasedbe, kar se je ponovilo po izdaji petega albuma »Seasons In The Abyss«. Tokrat se je romantika in sodelovanje končalo, vsaj na videz, za vekomaj. Tako za Slayer kot za celotno metalsko glasbo se je začela nova era. Rekrutiran je bil bivši Forbiddnovec Paul Bostoph, odličen glasbenik, ki ni prav nič zaostajal za svojim tako opevanim predhodnikom, še več, v mnogih pogledih ga je celo prekašal. Skratka, popolnoma je sovpadel in tudi nadgradil novo, posodobljeno ikonografijo klavcev, izdaje pa so letom in slavi primerno postajale vse redkejše. Po plošči hc in punk predelav sta namreč prišli na vrsto dve studijski plošči, ki sta učinkovito redefinirali njihov zvok in slog. Vse poskočnejši, a še vedno učinkoviti metal si je nakopal gnev osemdesetim letom zapriseženih metalcev, a obenem pridobil določeno novo bazo mladincev in na račun cover albuma naklonjenih punkerjev. Slayer so tako rekoč univerzalci, ki znajo presoditi duh časa in ustvariti temu primeren pomp oziroma ploščo.
Po skoraj petih letih studijskega zatišja in mnogih živih nastopih, ki so slavili za mnoge nepričakovanega povratnika Davea Lombarda na mestu bobnarja, je luč sveta ugledala nova plošča, deveta po vrsti, naslovljena »Christ Illusion«, ki se že ob bežnem pogledu na naslovnico poigrava s krščansko in islamsko religiozno ikonografijo, pomešano s podobami totalne vojne, kar je pač zgolj veren odraz sodobnega sveta.
Pričakovanja fanov so ob takšnih priložnostih velika, pritiski na band enormni. V primeru Slayer se iz strani večine oboževalcev uspešnost in kakovost vsakega novega izdelka meri izključno po tem, koliko se ta zmore približati neprekosljivi mojstrovini »Reign In Blood«, plošči, ki četverici nikakor ne da miru. In Slayer so podlegli. Zanikali so svoj dolgoletni glasbeni razvoj, ki se obvezno dogaja vsem še tako izkušenim bandom. Pretrgali so kontinuiteto svojega tako imenovanega sodobnega thrasha in se podali obujat svojo slavno preteklost, iz omar vleči svoj star, odslužen zvok ter ustvarjat dokaj klišejske triminutne thrasherske kompozicije, ki bodo skoraj brez dvoma zadovoljile dobršen odstotek v tem času vse številčnejše metalske publike. Namesto inovativnosti starih mačkov smo dobili servirano z leti pridobljeno rutino, skrito pod masko odlične produkcije.
Kakorkoli, plošča »Christ Illusion« ne zveni ravno kot »Reign In Blood«, ampak bolj kot kompilacija elementov iz bandove zgodnje preteklosti, ki se občasno tudi skorajda inovativno mešajo z novejšimi pogruntavščinami. Težko pričakovana vrnitev Davea Lombarda ter tako trendovsko združevanje prvotne postave glasbeno torej ni prineslo zadovoljivega učinka. Medtem, ko je Paul Bostoph s svojim načinom bobnanja dodal mnoge sveže elemente v glasbo Slayer, Lombardo večinoma le potrpežljivo spremlja kitarske napade dvojice King – Hanneman, ki sta tudi tokrat izključna avtorja glasbe. Med desetimi komadi na plošči, ki se začne tipično drveče, se najdejo tudi nekateri svetlejši trenutki, kot na primer v komadih »Skeleton Christ« ter »Eyes of the Insane«, kjer ostajajo zvesti nekemu logičnemu razvoju. Zanimiva je tudi pesem »Jihad« s svojim rockerskim začetkom in živahnejšim nadaljevanjem. Preseneča morda zaključna kompozicija »Supremist«, ki občasno zveni kot nekakšen zgodnji death black metal napad.
Kot rečeno, glavna glasbena tematika plošče je odlično odigran thrash metal v vsej svoji sijajni stereotipnosti, hitra ritem sekcija, močni vokalni izbruhi kričečega Toma Araye ter dodobra nažagani kitari z mnogimi značilnimi kratkimi kot tudi daljšimi solažami. Tekstovno ostajajo Slayer pikri in direktni kakor vselej. Fantje sejejo družbeno kritiko sprevržene ameriške družbe, ki se utaplja v blatu množičnih medijev, brez dlake na jeziku spregovorijo o vseh nasilnih religijah, ki že stoletja kuhajo neskončne vojne, ter se nenaklonjeno obregnejo ob konzervativno svetovno politično srenjo.
Nikakor ne moremo reči, da so nas z milijoni fanov obdani Slayerji pustili praznih rok in nezadovoljnih ušes, saj plošča »Christ Illusion« ni ravno neprebavljiva mineštra ostarelih metalcev. A standardi in merila se z leti in žlahtnostjo banda dvigujejo in ne milostno znižujejo. Obsedenost s preteklimi zlatimi časi in tretjo ploščo je nedvomna, saj so jo pred izdajo na turnejah menda igrali od začetka do konca, kar se ni zgodilo niti ob njeni promociji leta 1986. Tako dolgo pričakovana plošča zasedbe Slayer ne bo naredila prav nobene usluge metalski glasbi in subkulturi. Ravno obratno, Slayer bi lahko najbolje vedeli, da so osemdeseta že zdavnaj minila in da je »Reign In Blood« tako kot vsaka odlična plošča glasbeno neponovljiva, verjetno pa tudi komercialno. A kdo bi vedel, čudna so pota bogov. Vračanje h koreninam, oziranje nazaj in na koncu ohranjanje nekdanjega stanja nikdar ne pomeni napredka, ki ga potrebujejo še tako kultni in izkušeni umetniki. Nedvomno ga potrebujejo tudi Slayer. Jasno pa je, da bodo Tom Araya, Kerry King, Jeff Hanneman in Dave Lombardo zdaj imeli vsaj tehten razlog za turnejo.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >> Re: Četrtek, 24. 8. ´06 ob 19.00 (ponovitev 31. 8. ´06 ob 10.00) SLAYER: Christ Illus
Boštjan [26/08/2006]
Miha Colner s takšnim pisanjem žališ enega največjih bandov. Jaz pa tebe- gnoj
odgovori >>