Konec poletja nas je filmske navdušence Kinodvor prijetno presenetil s premiero Klapischevega novega filma Ruske Lutke, ki so nekakšno bolj ali manj logično nadaljevanje njegovega prejšnjega celovečerca L'Auberge Espagnole. V ruskih lutkah so študentski junaki pet let starejši, vstopajo torej v trideseta leta, in nekoliko utrujeni iščejo vlogo, v kateri bi lahko udobno preživeli naslednjih nekaj let.

Ruske lutke so polne za oko precej dopadljivih prizorov lepih evropskih ljudi Londona, Pariza, Sankt Petersburga ter zanimivih stanovanj, v katerih junaki travmirajo nad svojimi ljubezenskimi tegobami. Gre za druščino prijateljev z raznoraznih strani Združenih Držav Evrope, ki so se pred petimi leti spoznali v Barceloni, preživeli skupaj eno leto, nato pa se z novo izkušnjo vrnili nadaljevat svoje življenje. V Ruskih lutkah se po spletu različnih naključij znova začnejo srečevati na različnih koncih Evrope.

Dogajanje se vrti okoli tridesetletnega pisatelja z diplomo iz ekonomije - oziroma natančneje - okoli žensk v njegovem življenju. Cedric Klapisch je najbrž želel ustvariti lahkoten izdelek v duhu špansko-francoskih komedij, uspelo pa mu je ustvariti film, ki večkrat zagrozi, da se bo sesul v koš z imenom pocukrana seksi ameriška študentska komedija, a začuda se to nikoli dokončno ne zgodi.

Osebe v filmu so razmeroma neizrazite z izjemo Wendy, londonske scenaristke z nagnjenjem do idealiziranja ljubezenskih razmerij, kar jo pelje iz razmerja z brutalcem v usnjači do zaljubljenosti v Xavierja. V imenu sožitja mu odpusti lizanje tal za prekrasno, razvajeno in frfotavo manekenko Cecile. Vendar pa Kelly Reilly, kakor je igralki v resnici ime, svojo vlogo izpelje s tako prepričljivostjo, da ob njej težko začutimo tako sočutje kot prezir, zato pa le opazujemo redko videno vrsto iskrenosti.

Klapisch tudi tokrat ostaja zvest svoji priljubljeni tehniki kolažiranja prizorov. Ti so večinoma svetli in barviti, kot se za pravi mainstream evropski film spodobi. Nenavadno naj bi najbrž izpadlo ravno Klapischevo kolažiranje – pojavi se že na začetku, nato pa še nekajkrat sredi filma, ko naj bi se poudarila pomembnost posameznih trenutkov v ljubezenskih dogodivščinah tridesetletnega Xavierja.

Ruske lutke kljub morda pomankljivi vrednosti v smislu kakovosti filma vseeno ponujajo svojevrstno kino doživetje in dajejo dovolj snovi in vzpodbude za preseganje strahu pred letenjem.

Film si je za vas ogledala Nina Si.