Do 27. avgusta je v galeriji Škuc na ogled konceptualno zanimivo zasnovana razstava z imenom Srečanja. Sodelovanje dveh kustosinj je pripeljalo do odlične razstave. Josephine Jan Michau je vsaj začasno članica umetniške družine Jan, ki se predstavlja na razstavi. Druga kustosinja, Dunja Kukovec, je večinoma zavezano novo-medijskim praksam. Pa vendar se njen angažma pri razstavi Srečanje smiselno vključuje v krog njenega delovanja. Razstava se namreč spopada s »kritiko odtujitvenih delovnih procesov in na prvo mesto postavlja 'razliko' in takojšnjo deleuzejansko samouresničitev aktivnega posameznika.«

Razstava Srečanje je uresničitev želje, resnično srečanje umetnikov, ki so se spoznali v začetku zime leta 2006 in si zaželeli skupne predstavitve. Rezultat srečanja se je naselil v Ljubljani in ponuja drugačne načine izrabe vsakdanjega.

Srečanje je razstava, ki presega. Ne meni se za geografske in časovne distance. Na eni strani presega ločitev med geopolitičnimi prostori umetnosti. Na njej se složno predstavljajo dela umetnikov iz Danske, Južne Koreje, Češke in Slovaške. Akcije v mikrokozmosu tu niso opredeljene geopolitično, pa vendar s svojo sporočilnostjo ponujajo kritiko družbe.

Na drugi strani razstava presega časovne razdalje med umetnostnimi slogi – konceptualno in neokonceptualno umetnostjo. Ne dela razlik med generacijskimi pripadnostmi. Jiři Kovanda in Otis Laubert umetniške projekte vezane na fenomene vsakdana ustvarjata že od sedemdesetih let. Strukturo Janfamily pa od leta 2004 ustvarja skupina raznolikih umetnikov – večina diplomantov londonskega Royal College of Art. S prevzemom srednjega imena Jan so se umetniki začasno ali za stalno zavezali k kolektivnemu ustvarjanju projektov, ki temeljijo na raziskovanju in spreminjanju vsakdana.

Predstavljena dela Otisa Lauberta so povezana s kopičenjem preprostih, odvečnih predmetov in njihovimi domiselnimi transformacijami, ki jih odenejo z novimi pomeni. Naj gre za plastične figure živalic, ki med samospoznavanjem v ogledalu izgubljajo glave, vojačke, ki pripravljeni na boj čuvajo lastne svetove ali predmete, ki razporejeni v vitrinah s svojimi živimi barvami sestavljajo državne simbole, umetniku vsakokrat uspe humorno naperiti kritično ost, da se ta zadre v gledalčev spomin.

Jiři Kovanda ponuja alternativo instrumentaliziranemu načinu življenja z izvajanjem nesmiselnih, slučajnih ali vsakdanjih dejanj v javnem prostoru. Izbrana, določena in izvedena dejanja prenašanja vode v dlaneh, strmenja v sonce ali zaletavanja v mimoidoče so mikroperformansi. Te akcije v živo doživijo le naključno navzoči, v galeriji pa so predstavljene s pomočjo dokumentacije.

Podobna je dokumentacijska serija videov Janfamily, ki prav tako osmišlja vsakdanje in vzpostavlja komunikacijo med protagonisti performansov. Ti hkrati izvajajo ponovitve določenih gibov. Ponekod ploskajo, vztrajajo viseči na ograji, skupaj zehajo, dihajo ali zamenjujejo obleke. S temi dejanji se med posamezniki tkejo nevidne povezave.

Tudi gledalec si ne more kaj, da ga ne bi skoraj šamanistični obredi v sferi vsakdanjosti potegnili vase, poleg tega pa videi ponujajo prav posebno, privlačno poetiko in nas opozarjajo, da je v preprostem skrito veliko več, kot opazimo na prvi pogled.

Odlična razstava nam ponuja možnosti, da se odvrnemo od pozabljene rutine vsakdanjega. S tem, ko se nezavednih, nezanimivih ali celo pozabljenih dejanj spet zavemo, jim vrnemo pomen. Ko se zavestno ukvarjamo z nepomembnim, instrumentaliziranim in morda dolgočasnim, ko vse to delimo z drugimi, se upiramo logiki kapitala. Kaj lahko ta stori, ko pa ob njegovi želji po naši produktivnosti, vsi skupaj solidarno in v ritmu globoko zehamo.

Ritem kolektivnih malenkosti se je zazdel pomemben Petji.