Sensi in Kumsu recenzirata pretekli dvodnevni Cross festival na Trnfestu ... (v celoti!) ...
* Naveza Crossradio (mostogradnja) že približno 6 let združuje, povezuje in spodbuja alternativno in aktivistično glasbeno-umetniško kreativo na območju rajnke Juge, kar vključuje kakopak tudi turnejo po bivših jugoslovanskih republikah. Čeprav glavni protagonisti te naveze že od začetka ostajajo bolj ali manj isti, je njihov obisk oz. festivalčič vselej dobrodošla popestritev koncertnega in klubskega dogajanja v naši prestolnici. Na Trnfestu 06 je bil na sporedu minuli torek in sredo, pozorno sva ga spremljala Maruša (torek) in Aco (sreda).
Torkov program je na posluh nudil domači cross-over kvintet Intimn Frizurn ter srbsko t.i. space-rock zasedbo Lira Vega, v dvorani pa smo lahko prisostvovali še live-actu makedonskega producenta in DJ-a Antonia Dimitrova, naslovljenemu z Every Kid On Speed. Bivši klubski maratonci Radia Študent so brez obotavljanja začeli polniti prvo uro programa v pretežno reggaejaški maniri, kar je za ogrevanje tako benda kot publike bržkone zelo primerno. Intimn Frizurn niso žanrsko konkretno opredeljeni, večinoma pa njihov pristop tako melodično kot ritmično temelji na »toplokrvnih« žanrih,
kot so ravno reggae pa funk, jazz in balkan etno. Omenjene zvrsti že od začetka skušajo nadgraditi z zanje specifičnim pristopom, ki vsebuje opazno mero eksperimentatorskega duha, čeprav smo slednjega na torkovem nastopu nekoliko pogrešali.
Dopuščam možnost, da so repertoar prilagodili Trnfestovski publiki bolj kot Crossradijevski, če predpostavimo, da med omenjenima obstaja določena razlika, kar se poslušateljske zahtevnosti tiče. Med površinsko naravnanimi komadi je izstopal ravno nabor reggaejaških komadov, ki preprosto ni izražal tega, kar bi lahko. Ellingtonov »Summertime« v dub izvedbi je, upam da, še v »izdelavi«, saj ni segal do nivoja, ki bi lahko ustoličil novo »uradno« priredbo te »himne« moderne glasbe. Da ne bo pomote: Intimn Frizurn ima avtorica te recenzije za kakovostne glasbenike in od takšnih pač pričakuje več. Več pa je bilo tudi pričakovati od novega klaviaturista, a ker je slednji v zasedbi komaj kakšen mesec, se nemara spodobi vzdržati se kakršnihkoli prenagljenih kritik.
Po drugi strani pa so pozitivno izstopali ostali komadi, ki so, kot že rečeno, prepoznaven del njihove balkansko–elektro-clash–funk psihedelične fuzije. Ti so bili tisti, ki so razodeli »pravo testo« benda in prepričljivost je bil slišna in vidna tako na odru kot pod njim. Če odštejemo nehvaležnost zgodnjega otvarjanja festivala in nekaj tehničnih težav na samem začetku, pa je šlo za nastop - vsaj po energiji - povsem enakovreden naslednjemu: nekaj čez 21. uro so jih na odru nasledili Crossradio povratniki, srbski Lira Vega.
Transformacija iz gledališke glasbene skupine Pozorište Šešira v Lira Vega se je pripetila že pred nekaj leti in kmalu zatem so kot nova zasedba (člani sicer prihajajo še iz Neočekivane Sile, Darkwood Dub in Eyesburn) izdali istoimenski prvenec, s katerega še vedno izdatno črpajo svoj koncertni repertoar. Je bilo pa že slišati tudi nekaj novih komadov, ki tvorijo material za prihajajoči drugi album. Da gre za svojevrstno zasedbo tako po zvoku kot odrski prezenci, je treba vedeti že vnaprej, a ne zgolj zato, da bi opravičili specifični vokal in ekscentričnost nastopa pevke, ki vsem pač ne gre v uho. Njihova »space-odisejada«, poleg na psihedelijo vsaj malo udarjene publike, zahteva tudi veliko preciznosti v optimalni nastavitvi zvoka in manevrskega prostora za ekspanzijo le-tega, kar je na KUD-ovem dvorišču težko doseči, vsej ustrezni tehnični opremi navkljub. Akustika Zojinega vokala je bila tako dostojna kvečjemu v prvih treh vrstah, kjer pa je bila glasnost previsoka, da bi poslušalcu galaktičnost zadubiranega rocka resnično sedla v uho. Tako je celoten nastop Lire Vege za njihove nepoznavalce izpadel bolj kot slutnja tega, kar so, ostalim pa nam je bilo malo žal, da smo morali ostali prizemljeni in ne tako približani zvezdam, kot bi lahko bili.
Tudi torkov večer se je sklenil z DJ programom v dvorani. Ob 23-ih je nastopil še en Crossradio akter Antonio Dimitrov, ki svojo t.i. kolaž elektronsko produkcijo naslavlja z Every Kid On Speed. Gre za uveljavljenega in mednarodno znanega producenta eksperimentalne elektronike, ki je pri nas že nastopil na festivalu Progress EX.04. Tokrat je postregel s krajšim »actom«, tipičnim za zahtevnejše poslušalce sodobne elektronike, kar pa recenzentka prvega večera Crossradio festivala na Trnfestu vsekakor ni, zato se recenzije le-tega ponižno vzdržuje.
Smo že v drugem delu današnjega poročanja z Trn Festa 06 in predstavili vam bomo še naslednji večer. Za razliko od torkove gneče, ko te je minilo tako na šanku kot na stranišču, je sreda ponudila higijenski minimum, ravno pravo število obiskovalcev in lepo dozo pozitivnih vibracij. Verjetno je temu pripomegel MM CheckMan, saj je prejšnji večer do 4-ih zjutraj razplesaval najvztrajnejše in so sredo prepustili počitku.
Na sporedu smo imeli domačine Ruins Matador v raširjeni zasedbi in Mostarčane Vuneny v osnovni tričlanski bazi. Polovico koncerta Ruinsov sem na žalost zamudil, to kar sem slišal pa se mi je zdelo precej apatično, kar ni narobe za to, kar igrajo, vendar je zvenelo nekoliko neuigrano in brez pravega »šusa«. Razlogov za to ne bomo iskali, saj so Vuneny takoj za njimi popravili okus in nam predstavili svoje videnje sodobnih glasbenih žanrov iz osrčja hercegovske predstolnice, v kateri pa se ne dogaja polponoma nič.
Preden bi spregovoril o glasbi Vunenih, bi rad poudaril dejstvo, da gre tudi pri njih za efekt »fenixa« v kombinaciji z efektom »shut up and play guitar«, saj v Bosni in Hercegovini ne obstaja nobena konkurenca ali glasbena scena, iz katere bi se kaj razvilo, le ducat bendov, ki igrajo to, kar pač igrajo. Vuneny so orginalni, vedo kaj bi radi, v svojo glasbo vlagajo veliko energije in denarja, ki ga nimajo, in kot taki so zaželeni na odrih Italije, Slovenije, Francije in drugih evropskih držav. Živijo od glasbe, veliko igrajo in potujejo, v Mostraju pa počivajo in delajo komade.
V sredo so nam predstavili nekaj komadov iz prvenca Play That Silence in še nekaj novega materiala za album V2, ki bo izšel naslednji mesec za založbo BuyBook.
Trio kombinira ambientalne postrokovske vložke s kitarskim noisem, dub-ovskimi matricami in vzhodnjaškim etno izročilom, kar pri poslušacu povzroča prijetno trance-ijado in elektro mrzlico. Poleg gore kablovja in kitar uporabljo tarabuke, zurlu in udu, afriško glineno tolkalo, čigar osnovna naloga je spuščanje rahlih milozvočnih balončkov v sluhovode in naprej do možganskih receptorjev. Ko so ti kozmično pomirjeni, Vuneny znova udarijo s hrupom in tako naprej. To je verjetno bilo po godu ton mojstru Mujiču, saj je aktivno suostvarjal z zasedbo in dodajal ekstra efekte. Tako smo bili deležni zaokrožene slike širokega zvočnega spektra. Na momente sem imel občutek, da poslušam turškega multiinštrumentalista Burhan-a Öçal-a (beri Burhana Oćala) v duetu z Pete-om Namlook-om z odlične elektro akustične plošče Sultan Osman in to v dub verziji. Pohvalno.
Edina napaka Vuneny-ih je, da s seboj niso prinesli nobenih CD-jev. Ta večer bi jih prodali veliko.
Na Cross festu, ki letos služi tudi kot ponovni zaganjalnik že razpredene mreže, velja omeniti tudi predpremierno predstavitev dokumentarca o Cross balkan turneji našega domačega kantavtorskega aktivista Danija Kavaša, ki nas v obliki filmskega makadama popelje po avtocestah, kolovozih in stranpoteh naše bivše Juge in lucidno povzame duha nekega polpreteklega časa, kjer je bilo ponovno tkanje vezi med bivšimi rojaki še nevarno početje. S tem pa dokumentarec na najboljši način povzame srž projekta Cross radio Mostogradnja.
Dvoransko dogajanje pa je popestril tudi beograjski Woo, ki v kratkem pričakuje izdajo solistične plošče pri naši domači založbi RX-TX, drugače pa snuje tudi kitarsko muziko v kvartetu NE! DEDU. Woo tvori opojne, večinoma mehkobne kitarske krajine, kjer se prepletajo različne plasti zvoka: od pretanjenih, občasno rezkih šumov in hrupov, do zvočnih zank, ki se pretopijo v ohlapne ritmične strukture, lebdeče tonske osamelce in podaljšane zvene, otožno zavijajoče melodije na sledi bluesa. Woo tako preko efektov in zankanja skrbno kreira zvočne krajine, ki v sebi cepijo funkcijo kitare kot glasbila z določenimi historičnimi konotacijami. Po eni strani ga ohranja, po drugi pa mu kitara služi kot generator zvoka, preko katerega v sanjave, ambientalne zvočne krajine reže z bolj ostrimi hrupnimi rezi. Vsekakor zanimiv nastop, ki dviga apetit po pričakovani plošči …
Pozdrav od Maruše, Aleksa in Luke in se vidimo na Trn Festu.
Komentarji
komentiraj >>