Sreda, 30. 8. 2006
primozv
Predstavljamo prvenec montrealske glasbenice, ki sliši na ime Tam. Z bendom, zbranim okrog sebe, je že leta 2004 posnela istoimenski prvenec, ki pa ni izšel vse do letošnjega leta, ko ga je pri svoji založbi Ecstatic Peace! izdal Thurston Moore. Rdečo nit, na precej raznoliki plošči, predstavlja Tamin, včasih namerno netočen, a zato nič manj privlačen vokal, medtem ko se inštrumentalne spremljave selijo od kitarskega rocka do elektro popa ali pa gole akustične kitare
. (v celoti!) ...
* Najbrž se mnogim izmed nas kdaj pripeti, ko želi nabit z vznemirjenju na ves glas zapeli melodijo, ki se mu je prej cel dan vrtela po glavi. V teh redkih trenutkih, ko naše srce in glasilke ujamejo skupno noto, se ponavadi, kot nalašč, poleg pojavi kak bivši gojenec zavodov za ubijanje kreativnosti, oziroma glasbenih šol, ter besedami »Daj, nehaj s tem fušanjem« nasuje soli na nikoli zaceljeno rano nenadarjenosti za petje. No tudi v tem primeru obstaja rešitev, saj nam kanadska glasbenica Tam kaže, da je srce pomembnejše od glasilk. In kot pravi pregovor, kjer je volja, tam je pot.
V Taminem primeru je bila le-ta lahko dolga celih 16 let. Toliko je namreč preteklo od pričetka njenega intenzivnega ukvarjanja z glasbo, do letos, ko je končno izdala svojo ploščo. Ob tem, da je skozi leta igrala v mnogih manj znanih bendih ter občasno sodelovala s priznanimi montrealskimi bendi, kot so Arcade Fire ali The Unicorns, je Tam intenzivno snemala. Poleg svojih skladb, tudi precej priredb, CDjke pa je zadnjih nekaj let redno pošiljala Thurstonu Mooru, ki jo je sprva gladko ignoriral, na koncu pa se le odločil, da pri svoji založbi Ecstatic! Peace izda Tamin prvenec. Nastanek prvenca, pa je vsaj milo rečeno nenavaden. Thurston Moore je namreč izmed vseh Taminih demo posnetkov sam izbral sedemnajst komadov, ki jih je nato Tam s spremljevalnim bendom na novo posnela v studiu. Tako je namesto tipičnega rock prvenca z eno idejo in desetimi skladbami v tridesetih minutah, nastala retrospektivna plošča s skladbami iz daljšega časovnega obdobja, različnih žanrov in vzdušji.
Prvi vtis ob poslušanju albuma, je seveda Tamino netočno petje, ki pa v kombinaciji z inštrumentalno izvedbo v boljši trenutkih zveni neverjetno privlačno. Prav tako pa je nemogoče spregledati nepovezanost skladb v enovito celoto. In s tega vidika je album že v naprej hendikepiran. Po drugi strani, pa ga morda prav to rešuje. Nič od tega, kar Tam obdeluje na svoji plošči, namreč ni tako novo, da bi lahko samo na osnovi tega nastal album, ki ne bi nujno zvenel monotono.
Ploščo otvori priredba komada No Cars Go, Taminih someščanov Arcade Fire, znanih po bogatih aranžmajih in uporabi številnih zvočnih plasti. Tam pristopi povsem obratno in komad zgolj ob spremljavi kitare ter bobnov sleče do golega. Odlična skladba dobi tako povsem novo dimenzijo, ki le še poudari njeno kakovost. V nadaljevanje albuma, nas pot pelje prek popa, kitarske psihadelije, punka, ter folka do elektro nojza. Vse na samosvoj Tamin način. Nekateri prehodi med skladbami so sicer precej neposrečeni, medtem ko je drugje to manj opazno.
Na Taminem prvencu, je zbrana njena osebna interpretacija dogajanj na svetovni rocknroll sceni v zadnjih petnajstih let, ki lahko, če je le ne jemljemo preveč resno, zveni prav zabavno. Če ob tem pozdravi še kakšen poslušalčev kompleks, pa toliko bolje.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>