Mladi ljubljanski kipar Boštjan Drinovec trenutno razstavlja v lapidariju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Razstavo malih plastik je poimenoval [skupaj!] Oseminštiridesetkratokolisveta, saj jo je posvetil prvi ženski, ki je poletela v vesolje in prav toliko krat obkrožila Zemljo. To je bila Valentina Vladimirovna Tereškova, ki se ji je uspelo leta 1963 osvoboditi zemeljske gravitacije in zaplavati v še človeško nekontaminiranem vsemiru.

Sicer je delo Boštjana Drinovca obiskovalcem Metelkove že znano, saj ima tam atelje in je med drugim temu prostoru prispeval kopijo Davida v niši nad galerijo Alkatraz in vrteče se konstrukcije pod stropom Menze pri koritu. Prav tako je njegov spomenik Edvardu Kocbeku v parku Tivoli. A tudi ukvarjanje z vesoljsko tematiko ni zanj nič novega in ga tako lahko pojmujemo kot stalen vir umetnikovih inspiracij.

Zdi se, da Drinovec s svojo fascinacijo nad vesoljem in poskusom poenostavljenega podajanja sestave in veličine univerzuma nadaljuje konstruktivistično tradicijo. Toda to še vedno nedoumljivo tematiko obravnava na lahkoten, igriv način, ki je blizu pop artu. Tu ni nikakršnega moraliziranja ali pretencioznega ontološkega poglabljanja v bistvo življenja in majhnosti človeka napram vesolju. Ne, veliko bolj ga zanimajo specifične lastnosti poleta in sploh pomanjkljivosti takega podviga.

Drinovčeva kiparska pripoved se osredotoča na Valentinino doživljanje v trenutkih nihanja koncentracije kisika, do katerega je prišlo v breztežnem stanju v njenem vesoljskem plovilu Vostok 6. Težnost tu več ne velja, statika tudi ne, razmerja so tekoča in dimenzije so relativne. Nihanje koncentracije kisika je fluktuacija, ki ni valovanje tekočine, ampak je nenehno spreminjanje, dviganje in upadanje, naraščanje in pojemanje, padanje v nezavest in zadetost od kisika.

Zaradi tega psiho-fizično napornega stanja lahko tudi razumemo konfuzne in jedrnate besede kozmonavtke, ki jih je poslala na Zemljo: »Govori Galeb. Počutim se dobro, sem dobre volje. Vidim obzorje. Bledo modro, moder trak. To je Zemlja. Kako je čudovita.«

Skulpture Boštjana Drinovca z izjemo malih in velikih kozmonavtk niso figuralne. Tako kot vesolje so zelo abstraktnih oblik, ki pa spominjajo na molekularne strukture in konstrukcije vesoljskih plovil. Njihova sestava je mešana: mavec, železo, kremenit, vrtex, folija, akrilat in liquitex. S tako celično strukturo so te stvaritve s plovili prišle na novo svetlobno postajo Kostanjevica, potem ko je bil leta 2004 tam vzpostavljen Drinovčev Prvi stik med njimi in leseno Formo vivo.

Te živo pisane male plastike, imenovane makole, lebdijo v breztežnosti in ko jih gledamo, se pomanjšamo in zaplavamo v vesolju med atomi in kroglastimi Drevesi idej. Makole so torej mikrokozmos, v katerega je strnjen makrokozmos. Z reduciranjem in dodajanem krogelnih oblik postanejo makole organske, vegetativne in antropomorfne različice kozmonavtke Valentine. Nadgradnja enostavnih makol sta visoki skulpturi Kozmonavt in Drevo idej – Vahkova, kjer so organske oblike makol povezuje železna konstrukcija.

Druga skupina malih plastik so Drinovčevi Kozmonavti, ki jih je že razstavljal prejšnje leto v Mestni galeriji v Novi Gorici. To je bila nova generacija njegovih t.i. Malih upornikov, katerim je nadel skafandre in jih poslal v vesolje. V Valentininem svetu pa so ti črni kipci spremenili spol in imajo namesto lulčka luliko. Male čokate kozmonavtke igrivo poskakujejo z vesoljskimi čeladami po eni nogi v breztežnostni vesoljski pokrajini.

V drugi sobici lapidarija, kjer so prostori majhni kot vesoljske kapsule, naletimo na skulpturo Kapsula. Visoka železna konstrukcija na treh nogah je dopolnjena z majhnimi okenci, kjer kot Leonardov Uomo universale lebdijo majhni vlitki golih kozmonavtov.

Največji kiparski izziv razstavljenih eksponatov pa je gotovo gibljivi kip z naslovom Reticulum vela (Mreža jadro), ki predstavlja težnost in lebdenje v vesolju . Sicer je ta leto starejši móbile iz serije Neskončni svet, v kateri naslovi kipov nosijo imena osončij. Tu opazimo lahkotno poigravanje s problemom in odnosom statike in težnosti, gibljivega mehanizma ter mreže z malo kapsulo. Skulptura je koncentracija trenutka breztežnosti, občutek imamo, da lebdi v praznini.

Razstava Oseminštiridesetkratokolisveta se na lahkoten, skoraj breztežni način posveča kozmonavtki Valentini Vladimirovni Tereškovi. A kljub temu lahko zapazimo tudi Drinovčev poglobljen in resen razmislek o vesolju in človeku v njem.

Če si želite ta vesoljski domišljijski svet ogledati tudi vi, imate čas do tretjega septembra. Toplo priporočam tudi obisk Forme vive in drugih razstav Galerije Božidarja Jakca v opustelem samostanu v Kostanjevici na Krki.

Za vas je teren raziskala Katarina V.