Tudi zadnji teden Mladih levov je pokazal pestro bero svojega pretežno bolj gledališko obarvanega repertuarja, ki ga je množica hlastno požirala. Pri takem, še ne komercialno izrojenem in konceptualno trdnem festivalu je moč zaznati klimo, ki ugodno vpliva na razmnoževanje kreativnih idej in blagodejno vzpodbuja dejanja. Takšna, ki naslednja leta morda obrodijo sadove v obliki predstav ali pa pustijo zgolj neponovljivo izkustvo.

Camille Boitel {Kamij Buatel}, plesalec, cirkusant, pantomimik, akrobat in še veliko več, je na festivalu na povabilo organizatorjev rezidiral prav s takšnim namenom. Camille, ki se je občinstvu priljubil zaradi iskrenega, prisrčnega, komično akrobatskega performensa L’Homme d’Hus {Lom du} pred tremi leti, tokrat raziskuje kot gledalec, eksperimentator in kot večni zvedavi učenec, žejen novih idej, ki čakajo na realizacijo.

Poleg predstav se je v tovarni Rog odvijala okrogla miza na temo migracij umetnikov. Geografska razpršenost gostov je obetala zanimivo debato o globalni kulturni mobilnosti, a se kar ni mogla oddaljiti od političnih in ekonomskih vsebin. Te so aktualne predvsem zaradi temeljnega družbenega problema, ilegalnih migracij, med katerimi so tudi umetniki. O teh novodobnih nomadih, ki potujejo predvsem zaradi večjega kreativnega potenciala, proti pričakovanjem ni bilo izrečenih veliko besed. Največ je dejansko o tem povedal Miguel Pereira v svoji predstavi Miguel meets Karima, ki se je dogodila kot naročeno ravno dan pred okroglo mizo. V njej podrobno opisuje svoje sodelovanje na različnih umetniških rezidencah. Sicer pa se ve, da politika, denar in umetnost bijejo isto tekmo in pri tem marsikaterega posameznika silijo v mobilnost. Kakšni so vzroki takšnih migracij umetnikov je znano, aspekt njihovih posledic pa je moč razbrati v besedah turške koordinatorke za kulturo:

Festival se je zaključil s predstavo Show your face, plod sodelovanja slovenske skupine Betontanc in latvijske zasedbe Umka.LV. Pametna poteza organizatorjev, ki so se očitno držali reka »najboljše pride na koncu«. Ni moč kar tako trditi, da imamo zmagovalca festivala, a dejstvo je, da je bila predstava odlična. Že velikokrat preverjeni Betontanc pod režisersko taktirko Matjaža Pograjca, je s kombinacijo fizičnega gledališča, lutkarstva in glasne besede provokativno udaril po tegobah sodobnega družbenega življenja.

Zgodba se napleta okoli moža brez obraza – v resnici tudi brez telesa, a ga v obliki malega kombinezona oživijo spretne roke igralcev – in njegovi nenavadni poti malega človeka. Nehote pade v akcijo kriminalke; neznan glas po telefonu mu grozi s smrtjo, znajde se sredi revolucionarnega vrenja, lovijo in mučijo ga tajni agenti, ponujajo se mu lahkoživke. Kar precej za človeka brez obraza. Sploh takega, ki si želi biti običajen in prijazen, predvsem pa viden. A kaj, ko ga opazijo le napačni ljudje.

Največja zahvala doživetosti in, bodimo dramatični, celo lepoti, pa gre glasbeni spremljavi, ki jo v živo izvaja skupina Silence. Njihovi precizni nadgradnji odrske strukture ni ušel noben niti najmanjši gib, kaj šele dramaturški razponi. Zdi se, da s Silence ob strani predstava opravi pol poti do uspeha, kot se je pokazalo že v Veroniki, kateri sicer ni uspelo umreti. Je pa tokrat uspelo zapeti igralcem. V želji po večjem udejstvovanju glasbenikov v gledališču in višjih tenorjev igralcev, je tako tudi današnja glasbena podlaga pripadla omenjeni skupini.

Kaj pa gledalec? Poln vtisov in bolečih ploskajočih rok je šel domov nekoliko zamaknjen in morda celo premišljujoč o predstavi. To pa dandanes že ni kar tako. In tudi to, da so Mladi levi letos izpljunili kar nekaj odličnih predstav, katere gledalcu omogočajo počasno vzneseno prebavljanje, ni kar tako. Čestitke.

Lačnih oči sta bili Alja in Lea