Založba Beletrina je v letošnjem letu na meni za knjigoljube dodala roman francoskega pisatelja Erika Orsenna z naslovom Dolgo. Gre za osmi roman od devetih, ki so do sedaj nastali v literarni kuhinji maestra Orsenna in prvo delo, ki ga je mogoče brati v slovenščini. Prevod in spremna beseda k romanu sta delo Tanje Lesničar Pučko, ki njegovo pisanje označi kot “slikanje sreče brez patosa, lepote brez osladnosti in pristnosti brez afekta.”

Erik Orsenna se je rodil leta 1947 kot Erik Arnoult. Svojo študijsko pot je začel s filozofijo in politologijo, od koder je kasneje prešel v polje študija ekonomije. Deloval je kot predavatelj ekonomije, založnik, vladni svetovalec za ekonomske odnose s tretjim svetom, svetovalec za kulturo predsednika Mitteranda, bil je pisec osnutkov predsednikovih govorov. Danes je vladni svetovalec, predsednik francoskega Centra za morje in versajske Državne visoke krajinarske šole. Ob tem pa je ustvaril tudi zavidljiv opus romanov, esejev in del za otroke.

Prvi roman z naslovom Loyola's Blues je napisal pri 27-ih letih. Sledila sta še dva, roman z naslovom Kolonialna razstava iz leta 1988 pa je tisti, ki ga je postavil v sam vrh sodobne francoske proze in sprožil prevajanje njegovih del v tuje jezike. Zanimivo je, da je roman Dolgo, ki je prvič izšel leta 1998, med drugim tudi nekakšno nadaljevanje družinske sage iz Kolonialne razstave. Po besedah Lesničar-Pučkove je Dolgo hkrati “svojevrsten pikareskni roman časa, ko se je zdelo, da srečne ljubezenske zgodbe niso več možne.”

Roman Dolgo nas na 395-ih straneh popelje na časovno potovanje med prvim januarjem leta 1965 in letom 2000. Poigravanje s časom je prisotno že v sami zastavitvi zgodbe, saj je v Franciji roman izšel leta 1998, pred zaključkom literarnega časa. Tudi geografski prostori dogajanja so navidezno stvarni, a hkrati vedno na robu domišljijskega. Pariz, Sevilla, Kent, Flandrija, Peking – pohod junakov skozi okvirje različnih geografskih, kulturnih in političnih okvirjev je neprestan.

Stopimo za korak bližje, da spoznamo glavna junaka romana Dolgo. Elizabeth. Fatalna kraljevska emancipirana sodobna ženska. Kakor avtor romana se tudi ona giblje v krogih ekonomije in političnega svetovanja. Gabrijel. Stisk njegove roke je hkrati plah in odločen. Botanik z občutkom za najdrobnejše estetske detajle. Moški, ki si je želel ostati normalen, kar je zanj pomenilo ostati poročen enkrat in za vselej. Izogniti se velikim in bolečim ljubezenskim peripetijam, ki so jih doživljali njegovi predniki.

To mu je uspevalo 40 let, do prvojanuarskega dneva, ko je prvič srečal Elisabeth v mračnem Muzeju evolucije. In se vanjo v eni uri zaljubil do smrti. Ne da bi poznal njeno ime in vedel več kot to, da ima dva otroka in v zimskih dneh nosi plašč z rdečo kapuco. “In vendar bo šlo za ljubezen, samo za ljubezen, za 35 let nore ljubezni,” nagovori v predgovoru k romanu pripovedovalec svojega bralca. Pravzaprav glavni junak Gabrijel svojega vnuka, prav tako Gabrijela. Ta naj bi postal kronist velike ljubezenske zgodbe njegovih starih staršev.

V romanu se postmoderni prijemi izmenjujejo z avtobiografskimi in zgodovinskimi dejstvi. Na eni strani avtor svoj literarni prostor gradi s pomočjo intertekstualnosti, nanašanj na druge pisce in njihova dela, uporablja hitre menjave med slogi, ki iz romanesknih opisov prehajajo v slog newageovskih priročnikov. Jezikovni slogi variirajo – v romanu najdemo tako strokovni jezik kot sleng. Po drugi strani pa junaki niso niti malo postmoderni, fragmentirani posamezniki, izgubljeni v razbiti zmešnjavi sodobnega sveta. Gabrijel in Elizabeth sta na trenutke skoraj tridimenzionalna – saj sta njun psihološki profil in osebna zgodovina velikokrat izrisana nadvse natančno. Sta posameznika z jasnimi idejami in željami. Znotraj njiju se meša celotna literarna zgodovina junakov velikih ljubezenskih romanov, začenši z Don Kihotom. Viteštvo se meša z emancipacijo, monogamna ljubezen s “free love” filozofijo, tradicionalizem z modernostjo, visoka pesem z otipljivo mokroto telesnih sokov.

Zgodba se nenehno preigrava znotraj trikotnika, ki ga sestavljajo Zakon, Ljubezen in Čas. Filozofska vprašanja so v romanu Dolgo precej pogosta. Zastavljajo se na način, ki apelira direktno na bralca. S svojo navidezno retoričnostjo ali rahlo ironijo.

Edina majava plat romana Dolgo je njegova dolžina. Kronološko popisovanje namreč mestoma postane prenadrobno. Tudi ironični prebliski in hudomušni dialogi včasih ne uspejo prekriti rahlega okusa po dolgčasu. Kajti na nekem mestu prične zgodba drseti proti pričakovanemu koncu. V rahlo preenakomernem ritmu, brez vzponov in padcev. Vendar roman na nobenem mestu ne izgubi svoje nenavadno optimistične note, ki zanika smrt velikih zgodb in postmoderno izpraznjenost posameznika. Dolgo je namreč roman o ljubezni, ki ima vse potenciale za legendo. Roman za literarne sladokusce z bralno kondicijo.

Dobrote francoske literarne kuhinje je okušala Taja Topolovec