Emmanuel Levinas je filozofsko tradicijo dopolnil z obratom fenomenologije k etiki, uvedbo judovskih pojmov v filozofsko terminologijo ter preoblikovanjem personalističnega subjekta in njegovega odnosa do drugega. Ob stoletnici njegovega rojstva smo želeli dati glas delčku njegove široke filozofske misli, poudariti njen pomen in se vprašati, kdo je bil Emmanuel Levinas.

Emmanuel Levinas je francoski filozof judovskega rodu s slovanskimi koreninami. Njegova pripadnost trem različnim kulturno – zgodovinskim svetovom, je dala pomemben pečat filozofski misli. Rodil se je 12. januarja 1906 v Litvi in čeprav je kasneje vsa svoja filozofska dela napisal v francoščini, je imela ruska književnost velik vpliv na razvoj njegove misli. Levinas je sicer odklanjal, da bi ga imenovali “judovski filozof”, vendar je v njegovih delih opazen vpliv dialoške tradicije, ki izhaja iz talmudske literature. Prav tako je v svojo filozofijo uvedel terminologijo, ki izhaja iz judovstva. Izrazoslovje, izvzeto iz religioznega konteksta, je v Levinasovih tekstih pridobilo status čistih filozofskih pojmov.

Njegova študijska pot ga je najprej vodila v Strasbourg. Leta 1927 je dobil štipendijo v Freiburgu, kamor je prišel poslušat predavanja Husserla, odkril pa je Heideggra. Za nadaljni razvoj njegove filozofske misli je bila pomembna predvsem Heideggrova knjiga Bit in čas o kateri je Levinas menil: “To je ena najlepših knjig v zgodovini filozofije – to pravim po več letih premisleka. Ena najlepših med štirimi ali petimi.” V ta estetski filozofski opus je ob delu Bit in čas Levinas prišteval še Platonov Faidon, Kantovo Kritiko čistega uma, Heglovo Fenomenologijo duha in Bergsonovo Razpravo o neposredni danosti zavesti.

Njegovo prvo delo v katerem je izrazil lastno misel, je izšlo leta 1947 pod naslovom Od obstoja k obstoječemu. Nastalo je med drugo svetovno vojno v nemškem koncentracijskem taborišču. V njem Levinas vpelje koncept neosebnega “je”. Neosebni “je” opiše kakor “absolutno praznino pred začetkom sveta” - “to je šum, ki prihaja po popolnem zanikanju šuma.”

Med Levinasova najpomembnejša dela sodijo Totaliteta in neskončno iz leta 1961, Drugače kot biti ali onstran bitnosti iz leta 1974 ter Etika in neskončno iz leta 1982, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 1998. Njegovo zadnje izdano delo, ki je izšlo leta 1991, štiri leta pred smrtjo, nosi naslov Smrt in čas in ga je mogoče brati tudi v slovenskem prevodu.

“Pogovor je za Levinasa najljubša literarna vrsta, v kateri pojasnjuje in poglablja svojo filozofijo,” je v predgovoru k slovenski izdaji dela Etika in neskončno zapisal Edvard Kovač. Ker je Levinas temeljni način podajanja filozofije videl v govorjeni besedi, smo o njem in njegovi filozofski misli govorili s slovenskim filozofom Edvardom Kovačem, ki je Levinasa tudi osebno poznal:

Po polju filozofije se je sprehajala Taja Topolovec.