Letošnji, trinajsti Ex – ponto kot vodilo izpostavlja mit in kult kot univerzalni dokument časa, kot prostor, kjer je našlo mesto tisto najpomembnejše in kar gledališče dojema kot preučevanje nas samih. Skozi mitske podobe pa naj bi vzniknila tudi družbena situacija sedanjega sveta.

Tako je festival otvorila odmevna koprodukcijska uprizoritev Hamlet, za katero v predstavitveni knjižici pišejo, da je, citirano: treščila v svetovni medijski prostor s tako meteorsko silovitostjo kot malokatera z gledališkega nebesnega svoda. Festival kot da postavlja predstave na prostor mitskih božanstev, ki sem ter tja pošljejo svojo luč usmiljenja na zemeljski svet. Toda, mar to pomeni, da Ex ponto veruje v prave bogove?

Sarajevski režiser Haris Pašović je vsem poznano zgodbo o Hamletu umestil na turški dvor in od tu aktualiziral razmerje med islamsko in krščansko kulturo ter problematiko strpnosti in raznih fanatizmov, ki so po 11. 9. 2001 tako popularni. To seveda lahko pomeni odmevno politično dejanje, oziroma dejansko je izzivanje politične korektnosti pri medijskem občinstvu in odličen poligon za prepoznavnost. Ni pa samo po sebi tudi argument za smisel uprizoritve, ki je razvlečena na štiri ure všečne embalaže – glasbena spremljava na odru s pričakovanim balkanskim melosom, stilizirana notranjost turške palače ter temu ustrezni privlačni kostumi. Brez ritma, brez intenzivnosti, ki bi pričala o živosti uprizorjenih podob, brez posebnega režijskega ali dramaturškega poudarka.

Tri dni kasneje smo bili priča obdelavi še enega velikega kultnega konflikta, uprizoritvi Sveti Ojdip poljskega teatra, a v čisto drugačni maniri. Izročilo revnega gledališča Jerzyja Grotowskega prinaša nepopustljivost igre, sugestivno moč besedila in intenzivno navzočnost telesa. Tako smo dobili na ogled temačno in intenzivno igro, ki s pristno izpostavitvijo igralcev ustvarja ritualno atmosfero, v kateri razlago zgodbe o Jokasti in Ojdipu jemlje za izhodišče refleksije o grešnosti telesa in krivdi duše. Krivda, vzpostavljena zaradi ljubezni v času kozla, torej zaradi prepustitvi dionizični nasladi, vodi prek vprašanj, kje najti nove odpustke. Prek parodičnega zasuka popelje do globlje obremenjenosti - kako najti novega človeka. Prikrita ironična drža tudi prek mnogih religijskih iztočnic vzpostavi razpad vere v absolutno. Predstava neposredno in brez zadržkov napade tako mit kot krščanstvo in druge religije ter človeka v svoji izgubljenosti, ki se skuša orientirati po teh velikih sistemih.

Plesna predstava Nekakšen sindrom koreografinje Sinje Ožbolt, ki se je od ponedeljka do srede igrala v Plesnem teatru, išče stičišča in razhajanja v odnosu med moškim in žensko. Predstava je nastala po zgodbi Mojce Kumerdej, v kateri opisuje razpon najrazličnejših emocionalnih stanj v obdobju predmenstrualne razdraženosti. Izvajalca Jana Menger in Boris Ostan sta na subtilen in brezpogojen način prikazala vse čustvene in koreografsko-igralske ekstreme dveh spolov, ki ju poleg anatomije med drugim razdvaja zlasti hormonska determiniranost.

Pri tem velja še posebej pohvaliti čudovito Jano Menger, ki je s svojo živalsko privlačnostjo in veličastnim razponom gibov od zategnjenih tikov in krčev pa do senzualnih minimalističnih prijemov obvladala svoje telo do potankosti. Šibki člen predstave je pomanjkljivi dramaturški lok, saj nekje v sredini predstava izgubi svojo udarno moč in zaziba gledalca v dolgočasje, ki ga niti uvedba motorne žage ne more več povrniti. Kljub temu velja pohvaliti inovativno scenografijo, ki daje videz železne organskosti, in režijske prijeme Sinje Ožbolt, ki pridejo do izraza v bolj gledališko zasnovanih vložkih.

Teater Senzorium si po drugi strani zasluži odliko v dramaturški zasnovi predstave Odstiranja, ki na domiseln način združuje misterije v čast boginje Demetre in kitajsko Knjigo premen. Udeleženec predstave je iniciiran v poljedelski kult grške boginje žita ter na lastnem telesu izkusi vsa alkimistična stanja pretvorbe iz semena do produkta, od rojstva do smrti in ponovnega spočetja.

Teater Senzorium se že vrsto let ukvarja s prebujanjem čutil, ki jih ljudje najbolj zanemarjamo, pri tem pa ohranja svojo izvirnost in uspešno kombinira stara izročila in rituale z modernimi prijemi. Udeležencu predstave, ki je hkrati posvečen v svojevrstni ritual, se skupaj s čutili sluha, vonja in otipa odpre čut za instinkt in z njim zatajena celovitost telesa in duha. Stanje strahu se sprevrže v stanje blaženosti in katarze. Nevidnost in nevednost postaneta znanje sàmo, toda tisto gnostično znanje, ki je bilo od vekomaj preganjano in izgnano v podzemlje. Posvečenec tako ni bogat samo z izkušnjo, temveč s prerokbo in skrivnim vodilom, ki ga bo nezavedno do konca življenja nosil v sebi.

V sredo, 20. septembra, smo v Stari elektrarni končno dočakali rekonstrukcijo Pupilije, papa pupila pa pupilčkov, ki jo je pripravil Emil Hrvatin. Predstava, ki naj bi se začela ob osmih, je zamujala pol ure. Oziroma natančneje rečeno, predstava se je že začela, ko smo gledalci smeli vstopiti v dvorano. Kmalu je namreč postalo jasno, da je "zamujanje" del predstave, saj naj bi le-ta temeljila na rušenju vsakršnih avtoritet, tudi restrikcij, ki jih postavlja sam teater. Ena izmed teh je tudi ta, da se predstava začne šele, ko se gledalci usedejo.

Rekonstrukcijo slavnega dela gledališča Pupilije Ferkeverk iz leta 1969 bi najbolje opisal slogan: "Nazaj v prihodnost, naprej v preteklost!". Kvaliteta Hrvatinove rekonstrukcije je v tem, da ni zgolj refleksija, temveč ji uspeva odpirati nova vprašanja, s katerimi je soočena današnja družba. Za to uporablja citate svojih gledališčnih predhodnikov in jih hkrati komentira na računalniški projekciji. Alpsko mleko postane simbol blagovnega fetišizma, če uporabimo Marxovo izrazoslovje, a hkrati tudi simbol nove porabniške družbe. To je ponazorjeno tudi s podatkom na projekciji, ki nam pove, da je bilo do danes prodanih miljon litrov slavnega alpskega mleka.

Vprašljivo je, če je še moč v času, v katerem ni več prevlade velikih zgodb, rušiti avtoritete. Toda tudi v času malih zgodb je mogoča družbena kritičnost. To je univerzalija, ki veže Hrvatinovo predstavo z Jovanovićevo predhodnico. Nekaj gnilega ostaja tudi v tej deželi in v vseh deželah, če parafraziramo Shakespearja. Pa naj bo gniloba današnjega časa vojna porabniška mrzlica ali morda celo kapitalizem sam.

Znotraj potrebe po kritiki družbenega ostanejo tudi intimna vprašanja vedno aktualna, vedno mitska. Švedska predstava Sestre, nastala po črnogorski legendi, se osredotoča na sestre, zaljubljene v istega mornariškega kapitana, ki ga čakajo in čakajo. Vprašanje je, kaj v svojem obupu in hrepenenju sploh resnično čakajo. Uprizoritev, poimenovali so jo mini elektro-akustična opera, v svojem odgovarjanju razišče različne variacije temačnih čustev, a pri tem ne zapade v trpljenje nad vse, ampak padce v patetiko prepreči z ironičnim in humornim preigravanjem osebnih stisk, odnosov med sestrami, stereotipizirane podobe spolov ter odnosa moški – ženska. Vsake toliko predstava izgubi svojo subtilno moč, kar nekoliko razvodeni splošen vtis, a kljub temu je ena od redkih nezateženih predstav, ki ne bi hkrati zapadla v banalnost.

Prva polovica ex - ponta je za nami. Miša, Julija in Nika .