Četrtek, 28. 9. 2006
miha
Zasedbe Iron Maiden verjetno ni potrebno posebej predstavljati niti največjim laikom v polju metal glasbe. Nova plata »A Matter Of Life And Death« prinaša deset novih komadov, ki se napajajo na tradiciji vseh obdobij delovanja železnih devic s poudarkom na kontinuiteti, ki se vleče od sredine devetdesetih dalje, ko se je nekdaj razgibana ritmika polenila in umirila. Čeprav uvodni komad »Different World« s svojo poskočnostjo in nalezljivo melodiko napoveduje svetle trenutke, se večina pesmi nadaljevanja skazi, umiri in sprevrže v klišejsko poigravanje z morečimi in dolgoveznimi kitarskimi linijami in solažami. Komadi so se, kakor je pač značilno v zadnjih letih, podaljšali do te mere, da lahko med njimi občudujemo dva skorajda desetminutna epa, ki s počasnim tempom ritem sekcije, prežvečenimi napevi in mnogokrat pol-akustičnim brenkanjem treh kitaristov dolgočasijo konkretne glasbe željnega poslušalca. (v celoti!) ...
* Zasedbe Iron Maiden verjetno ni potrebno posebej predstavljati niti največjim laikom v polju metal glasbe. Zasedba je v dolgih, skorajda tridesetih letih delovanja dosegla status mainstreamovskih zvezd kljub ne ravno naklonjeni podpori množičnih medijev. Iron Maiden so nedvomno eni najmogočnejših utemeljiteljev novega vala heavy metal glasbe, ki je črpala iz tradicije sedemdesetih, v osemdesetih pa ob nezanemarljivi pomoči punka in novega vala modernizirala zvok z novo, poskočnejšo in pospešeno ritmiko ter prepoznavno melodiko. Leta 1982, po tretji izdani plošči in prihodu markantnega Brucea Dickinsona, so fantje postali globalna zvezdniška atrakcija. Neizmerno zanimanje zanje se je odražalo v zelo pogostem, vsakoletnem izdajanju plošč in neskončnih svetovnih turnejah.
Prvi znaki ugašanja entuziazma so se pokazali že okoli leta 1990, ko je naveličani kitarist in pomembni avtor Adrian Smith zapustil zasedbo. Po nekaj letih pa je temu vzoru sledil še pomembnejši akter, vokalist Bruce Dickinson, kar se je izkazalo za bolj odločilno pri nadaljnjem razvoju železnih devičnikov. Vsesplošno oboževani pevec je začel z zelo uspešno solo kariero, kjer je po glasbeni in morda tudi komercialni plati prekašal brezidejne Iron Maiden. Ti so istočasno poskušali srečo z novim pevcem, ki pa ni zadovoljil potreb zahtevne publike. Poleg tega je njihova glasba postajala mračnejša kot kadarkoli prej, komadi so se razvlekli in izgubili spevno melodično noto, po kateri je zasedba tako slovela. Ko se plošča »Virtual XI« ni prodala niti v milijonski nakladi, kar se je mimogrede zgodilo prvič v zgodovini banda, je bil čas za odpustitev pevca Blazea Baileya. Ponovna združitev starih članov je bila tako rekoč neizbežna.
Iron Maiden niso nikdar skrivali apetitov po denarju in slavi, tudi tedaj ne, ko so imeli obojega že več kot dovolj. Rezultat je bila vrnitev dveh pobeglih članov in solidna plošča »Brave New World«, ki je nakazala sodobnejšo, bolj umirjeno in rockersko progresivno noto v njihovem muziciranju. Tako je dolgoletna odisejada in iskanje optimalne poti k izvoru stare slave pripeljala britanske nacionalno zavedne zvezdnike do nove, že štirinajste studijske plošče z naslovom »A Matter Of Life And Death«, ki je prav tako kot njena predhodnica že ob bežnem poslušanju zelo klavrn poskus za dosego tega cilja. Zanimiva je bila naslovnica, ki je prikazovala vojaški odred skeletov, nič kaj podobnih standardni maskoti - Eddie-ju, na tanku pred opustošenim ozadjem, s čimer je bila načeta tudi aktualna tematika vojne. Iron Maiden jo v tekstih obdelajo preveč dvoumno, da bi doumeli njihovo jasno pozicijo, ki pluje nekje med značilno glorifikacijo in drobci kritičnosti. Še najbolj jasno sporočilo naslovke je namenjeno internetnim piratom, ki kradejo denar glasbeni industriji in vsem izvajalcem, ki režejo vedno trši kruh v sodobnem svetu.
»A Matter Of Life And Death« prinaša deset novih komadov, ki se napajajo na tradiciji vseh obdobij delovanja železnih devic s poudarkom na kontinuiteti, ki se vleče od sredine devetdesetih dalje, ko se je nekdaj razgibana ritmika polenila in umirila. Čeprav uvodni komad »Different World« s svojo poskočnostjo in nalezljivo melodiko napoveduje svetle trenutke, se večina pesmi nadaljevanja skazi, umiri in sprevrže v klišejsko poigravanje z morečimi in dolgoveznimi kitarskimi linijami in solažami. Komadi so se, kakor pač značilno v zadnjih letih, podaljšali do te mere, da lahko med njimi občudujemo dva skorajda desetminutna epa, ki s počasnim tempom ritem sekcije, prežvečenimi napevi in mnogokrat pol-akustičnim brenkanjem treh kitaristov dolgočasijo konkretne glasbe željnega poslušalca.
Glasovne sposobnosti velikega Brucea Dickinsona so še vedno brezmejne, prav tako tudi tehnična odličnost ostalih članov, vendar je njihova glasba na novi plošči izgubila značilno ostrino in pretočnost in je postala predvidljiva ter skrajno razvlečena. Tako značilni melodični refreni, ki jih družno v en glas prepevajo polni stadioni, ostajajo le nostalgični spomin. Morda je sama glasba, ki ji kvalitete sicer ne gre očitati, postala še kompleksnejša, vendar je izgubila odlično prvinskost zgodnejših obdobij, ki jo je zamenjala tehnična dovršenost in produkcijska brezhibnost novejših albumov.
Z leti so se legendarni Iron Maiden spremenili oziroma dodobra pomehkužili. Večina komadov teče v prepočasnem tempu in povzema skorajda baladne epske forme, podkrepljene s patetičnimi nedistorziranimi vložki in simfoničnim ozadjem. Vseeno je ob tej priložnosti potrebno izpostaviti predvsem dva zanimiva komada. »Brighter Than A Thousand Suns« se kljub svoji dolžini izkaže za razgibanega in premišljeno razčlenjenega na mnoge različne in dokaj inteligentno povezane dele, pospešeni »Pilgrim« pa se za razmere te plošče zdi kot napadalni projektil, podkrepljen s svojevrstno orientalsko obarvano melodiko.
Izdelek ševilka štirinajst velikih Iron Maiden lahko tako izpade kot skupek nepotrebnih mašil za dosego zadovoljive dolžine plošče ali pač pomeni novo obdobje, ki pa bo verjetno bolj všeč ljubiteljem progresivnega simfoničnega rocka sedemdesetih let. Vsekakor pa si lahko band s tovrstno kilometrino mirne duše privošči več časa za ustvarjalni premislek in pripravo novega materiala, vendar se očitno trmasti Britanci nočejo niti za trenutek odreči tituli največjih, o čemer jasno priča tudi njihovih devet živih plošč, štiri zbirke največjih hitov ter štirje box seti s podobno vsebino. Skratka, Iron Maiden ne preživijo niti enega samega leta brez izdaje, ki so več kot uspešne, saj gre menda tudi najnovejša plošča kljub piratskim grožnjam odlično v prodajo. Fantje očitno ustvarjajo glasbo dokaj neobremenjeno in se ne ozirajo več toliko na reakcije zvestih fanov, ki na koncertih še vedno padajo v ekstazo ob hitih iz zlatih časov. In tako bo verjetno ostalo za vekomaj. Kar pa se tiče plošče »A Matter Of Life And Death«, bi glede na število zadovoljivih in neponavljajočih se komadov lahko izšla tudi kot singel.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>