Prozaist, dramatik in publicist Drago Jančar je nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo leta prejel tretjič, tokrat za zbirko člankov, esejev in fragmentov z naslovom Duša Evrope, ki je v letošnjem letu izšla pri Slovenski matici. Nagrado je prejel prvič ob pričetku njenega podeljevanja, nato čez dve leti, bil je še dvakrat nominiran, letos pa so bili njegovi eseji po enajstih letih ponovno nagrajeni. Komisija se je odločila nagraditi njegovo Dušo Evrope, ker je v knjigi »zaznala kvalitativen skok znotraj njegovega utečenega sijajnega sloga in venomer pronicljive misli.«

Članki, eseji in fragmenti iz intervjujev, dnevnikov in pisem zbrani pod naslovom Duša Evrope so razdeljeni na pet sklopov, ki se dotikajo predvsem družbenih in etičnih vprašanj izhajajočih iz preloma dveh stoletij, pravzaprav tisočletij, ter družbenih in političnih sprememb, ki smo jim priča kot posamezniki, Slovenci, Evropejci in ljudje.

Prvi del knjige se prične z esejem naslovljenim Duša Evrope, ki odgovarja Delorsovemu klicu k razpravi o evropski identiteti. »Evropo čaka nelahka debata o njenih multikulturnih postulatih in vprašanjih integracije muslimanov v njene sekularne družbe,« zaključuje esej s katerim pričenja refleksijo o razmerjih med Evropo in Ameriko, krščansko-judovsko tradicijo, sekularizmom in islamom ter multukulturalizmom, toleranco in fundamentalizmi. Jančar je prepričan, da »prihaja čas ponovnega velikega premisleka o temeljnih vrednotah življenja, kulture, medsebojnega spoštovanja, radovednosti in zanimanja za različnosti,« kakor zapiše v eseju, ki je nastal po 11. septembru 2001.

Ob nenehnem poudarjanju sekularnih razsežnosti sodobne Evrope je iskanje njene duše na prvi pogled paradoksalno. Dejansko pa gre za metaforo, ki povzema Jančarjev pogled na bazičnost judovsko-krščanske misli v razvoju Evrope. Vendar avtor v svojih tekstih večkrat poudari, da ta pogled nima nič skupnega s klerikalizmom katerekoli vrste ali dvomom v smiselnost ločitve države in Cerkve.

Delitve na črno in belo, levo in desno ter spore med vero in razumom, znanostjo in umetnostjo večinoma elegantno prestopa. Seveda se opredeljuje, tako politično kot zgodovinsko, in z njegovimi opredelitvami ter nazori se bralec ne strinja vedno. Vendar pa z zavračanjem totalitarizmov in fundamentalizmov odpira prostor za možen dialog, osvetljevanje različnih aspektov problema in lomljenje stereotipov.

»V naravi pisateljevega pogleda na svet je ambivalentnost, v naravi slehernega intelektualnega pomisleka je vgrajen dvom. Zato se gibljem med emocijami in racionalnim pomislekom,« zapiše v eseju Evropski izziv in nato ante portas. In prav nenehna naravnanost k dvomu je tista, ki Jančarjeve razmisleke dela kredibilne tudi takrat, ko se z njegovim pogledom ne strinjamo. Dvom dobi v njegovem pisanju status metodologije, ki vodi k iskanju informacij ter prikazovanju kontra pozicije, ki vedno obstaja. Svoj dvom uspe očistiti zagrenjenosti ali črnogledosti, saj ne zapada v apriorno nezadovojstvo z obstoječim stanjem.

Ob tehtnosti Jančarjevih argumentativnih preigravanj na temo Evrope, sveta, Slovenije in njene polpretekle zgodovine v prvih treh poglavjih, branje četrtega dela knjige z naslovom Varia na mnogih mestih razočara. Četrti del Duše Evrope sestavljajo deli pisem, zapisi pogovorov, dnevniških zapiskov in odlomki iz intervjujev, v katerih je s spremembo žanra seveda pričakovati bolj osebno, afektirano noto. In čeprav Jančar na nekem mestu zapiše, da »obstajajo stvari, ki presegajo naše nazorske usmeritve in politična prepričanja«, se zdi, da so njegova osebna politična prepričanja v Varii včasih osrednje gonilo refleksij. Kar smo sposobni brati s primerno distanco, dokler se v tekstih ne pojavijo označbe nasprotimislečih kot »obskurnih«, »ideoloških fanatikov« ali tistih, ki ohranjajo »fdv-jevsko protikapitalistično retoriko.«

Dušo Evrope lahko kljub omenjenim zdrsom beremo kot široko zastavljeno intelektualno refleksijo. V svoji osnovi je delo pogled posameznika na zgodovinsko-kulturno-politično razsežnost polpreteklega in sedanjega sveta, ki kljub teženju k občemu vedno ostaja partikularen. Vendar pa izpostavlja vprašanja in tematike, ki so nam kot posameznikom znotraj skupnega časa in prostora še kako blizu. Hkrati pa Jančar s svojim pisanjem presega kakršnokoli omejenost s prostorskimi in časovnimi koordinatami.

Skozi literarni konglomerat zgodovine, politike, družbe in kulture se je prebijala Taja Topolovec