»Vstanite Madžari!« Pesem, je bila v Pešti, delu današnje Budimpešte, prvič slišana 15. marca 1848. S to pesmijo in še z dvanajstimi točkami zahtev po spremembah je pred narodnim muzejem nastopil Petőfi Sándor. Takrat je bil Petőfi član levičarske združbe, imenovane »Marčevska mladina«, ki se je zbirala v kavarni Pilvax sredi tedanje Pešte. Zahtevali so svobodo govora ter tiska. Zahtevali so izpustitev političnih zapornikov in večjo avtonomijo Madžarske v okviru Avstro-ogrske monarhije. Vse to so tudi, vsaj načeloma, dobili. Petőfi se je zaradi teh dogodkov iz mladega razgrajača prelevil v madžarski simbol in postal »madžarski Prešeren«. 15. marec Madžari praznujejo kot svoj kulturni praznik in se ga spominjajo kot dneva, ko se je z angažirano poezijo z ritmom trohejskega osmerca šlo v politične spremembe.

Petőfijeva pesem pa dandanes ni zgolj obvezni del madžarskega šolskega kurikuluma. V 20. stoletju je bila v Budimpešti na javnih mestih recitirana še nekajkrat. Postala je namreč slogan v primerih madžarskih protestov in demonstracij. Tako je bila ta pesem videna v Budimpešti na transparentih leta 1956 in tudi pred nekaj dnevi. Stalnica ostaja ista: protestirajo ljudje, ki si želijo boljše življenje, saj je njihovo življenje na tako nizki ravni, da nimajo več skoraj ničesar zgubiti. Medtem ko so se zadnje dni v Budimpešti vrstili protesti, smo se 19. septembra 2006 v Ljubljani, natančneje v modri predavalnici Pravne fakultete, z zgodovinarji in madžarskim veleposlanikom spominjali dogodkov, ki so se odvijali na budimpeštanskih ulicah leta 1956.

V zgodovinskih učbenikih je danes velikokrat dogajanje ob koncu oktobra in v začetku novembra leta 1956 v Budimpešti prikazano kot eden izmed prvih trenutkov, ko je začela umirati ta »grozna pošast« - komunizem. Ljudje so se zbrali na trgu Kossutha Lajosa, kjer protestirajo tudi danes. Želeli so, da se neha diskrepanca med tistim, kakšno naj bi življenje bilo in med tem, kakršno življenje na madžarskem dejansko je. Ljudem takrat niti na misel ni prišlo, da bi rušili komunizem, temveč so želeli zgolj boljše življenje. Vendar pa jih je želja po boljšem življenju takrat pahnila še v hujšo bedo.

Bilo je golo naključje, da je simpozij o madžarski revoluciji v Sloveniji potekal ravno v času masovnih demonstracij na Madžarskem. Simpozij je organiziralo madžarsko veleposlaništvo v Ljubljani, z namenom, da bi takšnimi dogodki krepili prijateljstvo med sosednjima državama. Zdi se, da se zgodovini Madžarske in Slovenije v marsikateri točki dotikata. A po drugi strani Madžarska ostaja za poprečnega Slovenca najbolj misteriozna soseda. Obe državi sta preživeli podoben režim, ki pa sta ga doživljali na različne načine. To je izpostavil tudi madžarski veleposlanik v Sloveniji József Czukor.

Takšni simpoziji nam dajejo ponovno možnost za razmislek o polpretekli zgodovini in hkrati o današnjem dogajanju. Imre Nagy, eden izmed glavnih akterjev madžarske revolucije 1956, je bil ob padcu komunističnih režimov viden kot heroj, ki se je uprl temu režimu. Leta 1958 je bil v montiranem procesu obsojen na smrt, ker naj bi deloval protirevolucionarno. A kljub vsemu današnji zgodovinarji ugotavljajo, da protesti leta 1956, v katerih so v glavnem protestirali dijaki in delavci, niso hoteli zrušiti tedanjega sistema, temveč so le zahtevali izpolnitev obljub, ki so jim bile s tem sistemom dane. To je bila predvsem obljuba za boljše življenje.

Madžarska revolucija je bila krvavo zatrta. Temu je botroval drugi sovjetski vdor na Madžarsko. Ta poseg je v svojem govoru v Puli pozdravil tudi Tito. To je bil eden izmed redkih primerov, ko je Tito odobril tak poseg. Takratna jugoslovanska oblast je namreč dogodke na Madžarskem presojala glede na svojo lastno pozicijo, ki jo je zaznamoval razkol s Sovjetsko zvezo leta 1948. To potrjuje tudi zgodovinar Božo Repe:

Zob časa ima neverjetno sposobnost, da nekdanje huligane, ki so bili obsojeni celo na smrt, transformira v današnje heroje, ki jih tudi po herojsko častimo. A na koncu vedno obvelja ugotovitev, da sta obe interpretaciji zgodovine - tako huliganske kot herojske - tendenčni. Nekaj pa zagotovo drži: to je, da se je leta 1956, ko je v Budimpešti padel Stalinov kip, zgodila sprememba. Kot pravi zgodovinar Attila Kovács: ljudje so se uprli diktaturi.

Madžari kljub padcu zloglasnega totalitarnega sistema ne živijo veliko bolje. Ideologija se je sicer spremenila, a ljudje boljšega življenja niso dočakali. Val divjih privatizacij v tranzicijskem času je ljudi pahnil v hudo eksistenčno stisko. Peščica ljudi je abnormalno obogatela. Današnja Madžarska ima skoraj milijon brezdomcev in še enkrat toliko ljudi živi na pragu absolutne revščine. Niti tako težko pričakovana EU ne pomaga kaj prida pri rešitvi tega problema. In vendarle prevladuje velika naivnost, da so ljudje šli na ulice zato, ker so premiera Gyurcsanya dobili pri laži. To odkritje je bilo zgolj katalizator vsega dogajanja, da so ljudje izrazili svoj obup na ulicah.

Slovenski mediji so, kot se to ponavadi zgodi od izgredih po svetu, odkrili svojo sosedo Madžarsko. Morda prav zaradi simpozija o madžarski revoluciji, ki je bila zgolj ena izmed mnogih madžarskih revolucij, neposrečeno vlečejo vzporednice in kričijo, da se zgodovina ponavlja. Vprašanje je, katera zgodovina se ponavlja? Morda tista, ki so jo sami napisali? Bodo morda tudi današnji protestniki, ki naj bi bili skrajni desničarji in nogometni huligani jutrišnji heroji?

Včerajšnjih huliganov in današnjih herojev se je spominjala Julija S.