Sreda, 4. 10. 2006
BIGor
Ko je Roni Sarig odkrival skrivnosti zgodovine rocka, se ni izognil fenomenu popa v glasbenem undergroundu in poudaril, da pop ne pomeni zgolj slavo, denar, visoko naklado in popularnost. Opozoril je tudi na njegovo nepopularno plat in ga razčlenil kot živopisno, nedolžno in melodično glasbo, ki črpa od povsod in za to ponuja posebno, edinstveno ugodje, ter poudaril, da ni namensko hrupen, mračen ali nejasen. Navajanje nekaterih ključnih izvajalcev mednarodnega pop podzemlja v knjigi The Secret History of Rock je ob Van Dyke Parksu, Scottu Walkerju, Sergu Gainsbourgu zaokrožil z zasedbami Big Star, Young Marble Giants in Beat Happening. S slednjimi ima veliko skupnega portlandska skupina Thermals, ki potrjuje, da ima vsako pravilo svojo izjemo. Podobno kot je nemogoče reči za Beat Happening, da niso mračni, je tudi za Thermals nemogoče reči, da niso namensko hrupni. Distorziranost njihove enostavne in elastične melodične godbe je nit, ki povezuje vse dosedanje tri albume. Na njih trčita navidez nasprotna si pola, pop in punk. ( v celoti!) ...
* Ko je Roni Sarig odkrival skrivnosti zgodovine rocka, se ni izognil fenomenu popa v glasbenem undergroundu in poudaril, da pop ne pomeni zgolj slave, denarja, visoke naklade in popularnosti. Opozoril je tudi na njegovo nepopularno plat in ga razčlenil kot živopisno, nedolžno in melodično glasbo, ki črpa od povsod in zato ponuja posebno, edinstveno ugodje, ter poudaril, da ni namensko hrupen, mračen ali nejasen. Navajanje nekaterih ključnih izvajalcev mednarodnega pop podzemlja v knjigi The Secret History of Rock je ob Van Dyke Parksu, Scottu Walkerju, Sergu Gainsbourgu zaokrožil z zasedbami Big Star, Young Marble Giants in Beat Happening. S slednjimi ima veliko skupnega portlandska skupina Thermals, ki potrjuje, da ima vsako pravilo svojo izjemo. Podobno kot je nemogoče reči za Beat Happening, da niso mračni, je tudi za Thermals nemogoče reči, da niso namensko hrupni. Distorziranost njihove enostavne in elastične melodične godbe je nit, ki povezuje vse dosedanje tri albume. Na njih trčita navidez nasprotna si pola, pop in punk.
Na začetku svoje glasbene poti, ki sega v leto 2002, so kot lokalna "all-star" zasedba, sestavljena iz članov portlandskih skupin Urban Legends, All-Girl Summer Fun Band, Operacycle in Kind of Like Spitting, pritegnili pozornost v domačem Oregonu. Dober glas je hitro segel v bližnji Seattle, kjer so našli zagretega založnika. Nekdaj ključna rockovska založba s preloma osemdesetih v devetdeseta leta Sub Pop je s pristopom Thermals še bolj obogatila svoj aktualni katalog, ki ni bil še nikoli tako pester. Sklenitev založniškega posla je nagnala Thermals k snemanju prvenca v klet za borih šestdeset dolarjev, se pravi desetkrat manj, kot so Nirvana porabili za prvenec Bleach. Podobno kot Young Marble Giants so se oprijeli dobrega-starega "naredi si sam" postulata in ustvarili zelo mikaven, dratarski album More Parts For Million, ki je nakazal na pop-naboj njihovih dobro minuto trajajočih pesmi. Trčenje popa in punka je prišlo še bolj do izraza na drugem albumu Fuckin A le leto dni kasneje. V štirih dneh so ga posneli v družbi s Chrisom Wallom iz skupine Death Cab For Cutie, ki je iz brez oklevanja ohranjene distorzije porinil na površje izstopajoči apologetski glas kitarista Hutcha Harrisa. Njegova ostra in kritična besedila so jezikavi, politični manifesti proti Bushevi Ameriki. Brez dlake na jeziku dobi bogata metaforika pravšnjo neposrednost. Thermals so očitno besni z razlogom. V še vedno dobro minuto trajajočih izbruhih ne streljajo brezglavo s psovkami, ampak naslavljajo, osveščajo. Z njimi so vrnili punku osnovno karmo, biti glasen in jezen. Slogovno zelo uravnovešena eksplozivnost njihove glasbe temelji na preprostih kitarskih, zelo odrezavih in glasnih rifih in na drvečem ritmu ter pripoveduje zgodbo aktualne druge Amerike – zgodbo kritičnih, samokritičnih Američanov, ki se jih ameriška administracija še najbolj boji. Thermals so enostavno rečeno nevarna skupina, saj njihova sporočilnost poudarja invidualizem, hkrati krepi kolektivni duh z všečno ostrino, ki je uspela povezati pop senzibilnost in punk agresivnost. Obema je na en mah vrnila smisel in draž.
Z novim, tretjim albumom The Body, The Blood, The Machine skupina Thermals ohranja rdečo nit mikavnih uporniških pesmi. Z njimi se je nagnila v stran protestniških pesmi iz časa boja proti vietnamski vojni. Vendar so bolj kot Iraku ali Afganistanu njihove pesmi namenjene navadnemu Američanu, ujetemu v zaprt ameriški prostor, znotraj meja, na katerih se gradijo zidovi pred latinskoameriško imigracijo. Thermals se čutijo ujeti znotraj teh zidov in pozivajo k pobegu. Mastna protestniška lirika Thermals je na The Body, The Blood, The Machine dobila še močnejšo podlago kot jo je imela na predhodnih dveh albumih. Strukturno se je njihova glasba okrepčala in ni več tako premočrtna. Tik pred snemanjem tega albuma, konec lanskega leta, je bobnar Jordan Hudson zapustil skupino. Pevec in kitarist Hutch Harris in basistka Kathy Foster sta na snemanju z Brendanom Cantyem iz Fugazi sama poprijela za palčke. Dosedanji spremljevalci in znalci Thermals bi ob novem albumu morda celo pomislili, da je to prisililo skupino k upočasnitvi ritma. Ne! Prej gre za dozoretje Thermals. Z The Body, The Blood, The Machine je namreč skupina obrnila novo stran na svoji ustvarjalni poti. Bolj razdelani, trdnejši in predvsem pestrejši ritmi, ki ostajajo dovolj enostavni, da ne zakomplicirajo in zabremzajo njihove vihravosti, so dali novim skladbam svežega vetra in novega pogona. Na plano so še bolj izstopili vsi atributi tega markantnega bazičnega rockovskega tria, ki kot mladinci tega desetletja nadaljujejo zlato tradicijo rudimentarnosti in bazičnosti domačega Portlanda. Zajetje energičnosti Wipers in izpôvednosti Dead Moon daje njihovi godbi skrivnostno inspirativno moč, ki te nažene k razmišljanju, da bi naredil svoj bend. Punkerska nota njihove sporočilnosti nas nevarno pripelje v križišče, kjer se srečajo Dinosaur Jr. in Pixies s Placebo in Muse. Kot jezen Brian Molko iz Placebo nam Hutch Harris brez krinke na obrazu razpreda o aktualni Ameriki, ki jo vodijo krščanski fašisti, in kot srborit uporniški folk-kantavtor protestira. Razcefrane, minimalistične kitarske akorde, ki vlečejo na lucidnost britanskih Wire, so oplemenitili z bolj razgibanimi pasažami. Distorzirane basovske linije pa so z vsem skupaj začinile in pretvorile Thermals v prepričljiv pop-post-punkovski bend tega trenutka, ki ima velik potencial. S korenitim ustvarjalnim premikom so se Thermals poslovili od nabritih dobro minuto trajajočih pesmi in z The Body, The Blood, The Machine začeli skladati tri-, štiriminutne pesmi, ki so v svojem žarišču pop pesmi
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>