07.00 VKLOP
07.05 BRITOF
07.20 TOPLA BUNDA
07.40 RŠ STRIP MARJAN
08.05 BRITOF + DVA KRONIKA
08.30 NAGRADNA IGRA
09.05 BRITOF
09.15 AJGUGL
09.40 SLOVENSKI REKI IN POTOKI
Klikni puščice za več...
Povezava do prejšnjega (27.12.07) Četrtkovega jutranjega programa: -KLIK-
Teksti ostalih rubrik še pridejo...zamujamo zato, ker se trudimo še z audio posnetki...se splača pogledat.
TOPLA BUNDA #5
Današnja Topla bunda predstavlja Biserko Vunturišević z malo ploščo iz leta ´82 izdano pri založbi RTB
Pozdravljeni v prvi ediciji vaše najbolj priljubljene oddaje Topla bunda v novem letu. Ker je Evropska unija izbrala leto 2008 za leto kulturnega dialoga, smo se tudi mi odločili, da vam približamo tisto kulturo in glasbo, ki je bila več desetletij potlačena in po krivem sojena. Da, prav ste ugotovili, govorimo o kulturi 80-tih. In danes je z nami Biserka Vunturišević. Omehčajte si srce s skladbo Samo jednom srce voli.
Kako ima Biserka prav, ko pravi Samo jednom srce voli. Saj ni srce kot spodnje gate, ki jih zmeraj znova lahko operemo, kadar na njih zagledamo Benko špurico, in so tako spet čiste. Je bolj kot plenica, ki mora zdržati marsikatero sranje, dokler je nekdo dokončno ne zavrže.
Biserka na tej plošči magično združi ljudske mandolinske viže s prodorno naslovnico, ki napove prihod divjih 80-tih. Na tej vidimo nagajivo Biserko, v še bolj nagajivih rdečih hlačah iz skaja, črnem oprijetem poliesterskem bodiju in svetlikajočih se visokih, visokih petkah. Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj se nam zdi, da je idealna za otvoritev leta kulturnega dialoga. Če boste sprejeli njo, boste sprejeli vse.
S kakšno ikono imamo opraviti danes pove tudi podatek, da je Biserka tudi odpela pesem Sad Ne Lupkaj Cipelama za legendarno in mnogim dobro znano TV serijo Kamiondžije. Najverjetneje je od takrat začela dobivati mnoge klice oboževalcev, nekatere očitno celo sredi noči, kot zapoje v naslednji pesmi: Zašto me zoveš, zašto me budiš...in tako naprej. Prisluhnimo.
Danes smo v Topli bundi širilo strpnost in dobro glasbo s pomočjo Biserke Vunturišević s pesmima Samo jednom srce voli in Zašto me zoveš izdanima na mali plošči leta ´82 za založbo RTB. Z vami pa sem bil Janez Salan-ki sem našel očeta, zato od sedaj- Yassa mlajši.
Dva kronika
Pozdravljeni pri poslušanju rubrike Dva kronika v kateri nas zanimate VI!
Tokrat bo rubrika malce krajše narave, saj je kljub dejstvu, da Slovenci raje razvežemo svoje jezike, ko se na naše nevrotransmiterje nepovratno veže molekula, ki ima vsaj na enem koncu skupino OH, decembrski praznični čas tak, da pri vnosu omenjenih v telo zelo hitro utegnemo pretiravati in tisto, kar pride iz naših ust ni preveč koherentno. Da ponazorimo, če si slučajno ne utegnete predstavljati.
(ker bi slišali en kup enga momlanja, tega posnetka ne damo...)
Ravnokar slišano se dogodi, ko človek preide v neko transcedentalno stanje duha in ko so mu razumljive vse skrivnosti vesolja in to je, kot smo že poudarili, za praznični čas, kar pogost fenomen. Žal se pri tem uporablja tudi univerzalni jezik, ki pa za poslušalce na žalost pogosto ni razumljiv. Tako je nastalo kar nekaj takih posnetkov, ki pa jih zaradi dolžine njihovega prevoda ne bomo predvajali. Tisti pa, ki bi utegnili iz sebe spraviti kaj koherentnega, so bili, kot se ravnotako spodobi za novoletni čas, v svojih željah skromni.
Posnetek je bil umaknjen na željo sogovornika, najdite ga na Youtubu :D
In tako smo obupali nad idejo, da vam v tokratni rubriki dva kronika lahko predstavimo kakšno mnenje bodisi o petardah, bodisi o predsedovanju Slovenije EU, bodisi o atentatu na Benazir Bhutto ali pa našem novem predsedniku Danilu Tuerku. Pa je tako tudi prav, saj je božično-novoletni čas, čas za občutke in ne besede. Čas za sex in pesem in ne za jamranje in modrovanje. Ja... tudi pelo se je...
Posnetek je bil umaknjen na željo sogovornika, najdite ga na Youtubu:D
Pa povejte, ali to ne seže do srca.
S tem končujemo današnjo rubriko Dva kronika. Za konec pa še pobožne želje pripravljavcev rubrike poslušalcem.
Naj bo v letu 2008 žetev dobra, trgatev bogata, cesta ravna, računi majhni, romantični fizični kontakt pogost in kvaliteten, vaš duh pogumen, da bo Justitia modrim angelom sugerirala naj vas pustijo na miru in naj tudi slepa Fortuna najde vaše zrno.
Srečno!
AJGUGL
Sajti, ki so bili obdelani danes;
1. Kič, ki se mu reče myspace.com-KLIK-
2. Relativna normalnost, ki je facebook -KLIK-
3. in pa jibjab za sprostitev.-KLIK-
Za konec pa še povezava do komentarjev o podobi za novo spletno stran: -KLIK-
Slovenski reki ... ... in potoki!
Danes: Kanal hidroelektrarne Formin in kojot!
Takole je bilo.
Sedim ob bregu čudovitega kanala hidroelektrarne Formin in prežim na klene lipane, a ne da bi se preveč naprezal.
Pa pride mimo star možak, ki v naročju nese povezanega psa, kot se mi je zdelo v migetajoči svetlobi poletnega dne.
" ´brdan, gospod."
" ´brdan ... kaj pa je s kužkom?"
"To ni kuža, to je kojot".
"Pardon ... kaj pa je s kojotom?"
"Padel je ..."
Mipmip (*)... rečem pri sebi, a polomljeni kojot začne takoj renčati in kazati zobe.
"Se opravičujem ... boste sedli?"
Očak previdno položi kojota na travo in prisede.
"Iz Novega jorka sem," pove, medtem ko si baše pipo.
Ja, seveda. Novi jork, zaselek med Spuhljo, Markovci in Sobetinci. Lokalec.
"Ne, ne," očak prekine moje misli. "Iz onega, ameriškega Novega jorka. Tale moj polomljeni kolega pa je iz Svetega gozda. Je edini kojot, ki je zataknil v zraku."
E?
"Vam smem nekaj zaigrati," reče stari in iz malhe potegne teremin. Še preden kaj rečem, ga priklopi na akumulator in stegne roke.
Teremin ali termenvox je kul reč. Instrument, na katerega igrate, ne da bi se ga dotikali. Vaše roke vtaknete v električno polje in s premikanjem po zraku spreminjate napetost, kar iz kontrapcije izvablja presunljive zvoke.
Očanec za ogrevanje preizkusi nekaj tonov, potem pa mi reče:
"Veste, to o Novem jorku in Svetem gozdu sem rekel kar tako. V resnici nisva od tam, pa tudi od tod ne," mi pomežikne.
"Od kod pa potem ... ?"
"Najbolje, da ti zaigram," se nasmeje, pomiga s prsti in iz teremina se zasliši tole:
http://reklam.blog.siol.net/files/2007/07/tf1_newtheremin_mix_ex.mp3
(v mailu: TF1 NewThereminMix ex mp3)
Ojej ... od tam sta. Ni čudno, da se mu je kojot zataknil v zraku.
"Ste vedeli, da tudi oni niso od tod?"
"Kdo?"
Stari si položi prst na usta in zašepeče:
"Led Zeppelini."
Ja, itak da ne.
"V tem komadu, ki je nam precej všeč, tudi uprabljajo blagozvočni teremin," pove, pomiga s prsti in zapoje:
Led Zeppelin: Whole Lotta Love (ni treba celega, začetek pač ...)
Ojej ...
Možak opazi, da ga čudno gledam, zato neha igrati in se dreti.
"Oprostite mi, gospod. Bi radi slišali, kako se je moj kojot zataknil v zraku?"
"Prosim, prosim!"
"Takole je bilo. Peljemo se skozi Arizono. Prime me scat, pa ustavim in stopim za bližnji saguaro. Ko se takole lajšam, priteče mimo tisti blesav ptič."
"Roadrunner," rečem.
"Ja, vrag ga vzemi. Moj kojot skoči iz avta ... in že sta drvela ... naravnost proti robu kanjona.
Ptič je tik pred prepadom zavil ... moj kojot pa ... kojot
"Fiiijuuuuu ... bum!" pomagam.
"Ne. Moj kojot ni katerikoli kojot. On pada drugače. Pravzaprav sploh nikoli ne neha padati."
Zatakne se v zraku.
"Tako je. Naj vam demonstriram."
Starec spet stegne roke v električno polje teremina in iz njega izvabi najčudnejši zvok, kar sem ga slišal. Zvok neskončnega padanja.
http://www.crowncity.net/ratcave/Audio/Shepard_Tones.mp3
"In kaj je bilo potem?Saj če ni nikoli treščil ob tla, se ni mogel polomiti. Kako ste ga sploh dobili iz tega neskončnega padanja?"
"Rahmaninov."
Rahmaninov?
"Ja. Dobri Sergej Vasiljevič, bog mu daj miru, je zgrabil porajkelj in treščil Kojota po hrbtu. Tako sva ga dobila iz zanke. Je pa od udarca ves polomljen. Sergeja Vasiljeviča je kar precej čez pleča.
Si mislim. Vsi tisti staccatti ... ubogi kojot. Počoham ga, da se zavali na hrbet in hoče še.
Veste, žal mi ga je bilo, pa sem ga zavil in skrbel zanj. A ne bo več dolgo.
Starec je jokal. Začelo je rositi.
Midva s temle kojotom sva videla stvari, ki jim vi, gospod, ne bi verjeli ... goreče bojne ladje nad ramenom Oriona ... gledala sva, kako se žarki C bleščijo v temi, tam pri Tannhäuserjevih vratih.
Obrisal si je solze.
Vsi ti trenutki … bodo izgubljeni … v času … kot solze v dežju.
Na pesniško-dravsko ravan se je spustil večer. Starec se je izvil iz primeža spominov, pogledal na uro in odsekano rekel: "Čas je! Posloviti se moram. Hvala in ne zamerite preveč."
Tedaj so naju oblile luči in nad nama je zalebdela velika reč. Modrikast snop svetlobe je zajel starca in kojota ter ju skozi loputo potegnil v notranjost letečega stvora.
Ko se je reč počasi obrnila, sem na boku videl napis v cirilici.
Sergej Vasliljevič Rahmaninov
Zaslišal sem glasbo, čisto tiho. Počasi je glasnost naraščala - in leteča reč se je pričela dvigati, vse hitreje in hitreje. Kot bi letela na fortissimo. Glasba je prežemala svet.
Pod menoj pa je v temi šumel kanal hidroelektrarne Formin in kleni lipani v njem so sanjali ribje sanje.
http://reklam.blog.siol.net/files/2007/07/rahm_vocalise_therem.mp3
Komentarji
komentiraj >>